Pisalnica
Živjo! Po dolgem premoru, sem se odločila objaviti nov del. Če vam bo všeč pritisnite lajk in komentirajte kako se vam zdi <3
Veverica in hrček sta se na sprednjih sedežih helikopterja pogovarjala o vsem mogočem, jaz pa sem zadaj tuhtal, kam gremo. Ko sem pred sabo zagledal največji hrib kar sem jih kdaj videl, je bilo vse jasno. Pravzaprav, goro.
''Nimam dobrih spominov na to goro'' sem rekel sam pri sebi in pomislil na Sfingino uganko.
Medtem, ko se prijatelja še zmenila nista za mojo pripombo, smo pristali, približno na 1300 metrih. Veverica je zaploskala našemu podvigu in zakričala:
''Zdaj sem prva veverica, ki ji je uspelo priti na Mount Everest!''
''Jaz pa prvi hrček!'', se ji je pridružil še on.
Ko bi vsaj lahko še jaz to zaklical, ampak vsi vedo, da je že moj stric prišel sem pred mano in sicer kot prvi morski prašiček na svetu. Neuradno, seveda. Razgledali smo se po okolici. Majhna snežna stelja je prekrivala gorsko rastlinstvo; trave, kar je je še ostalo, drevesa, malo mahov na posameznih skalah … Edine živali tod okrog smo bili. Razumljivo, glede na to kako je mrzlo.
''Kje mislita, da je dragulj?''
S tem vprašanjem začnem vsakič, ko pridemo na novo destinacijo.
''Ne vem, a upam, da ga hitro najdemo. Izteka se nam namreč že peti dan odkar smo na nalogi. Še jutri in pojutrišnjem, potem pa pok! Konec!'' malo dramatično pove veverica.
S hrčkom jo le gledava z odprtimi usti in čez čas prikimava. Malo smo hodili, malo tekli, malo kopali, malo počivali, a še vedno nismo našli dragulja.
''To ni lahko.'' Ves zadihan pove hrček.
''Česa ne poveš.'' Sem rekel jaz, skoraj še bolj zadihan kot on.
''Fanta, nekaj ni v redu.'' je rekla veverica.
Strinjal sem se. Dragulje smo običajno takoj našli, zdaj pa … Kot, da bi izginil. Vedela sta kaj razmišljam in prikimala.
''Misliš, da ga je kdo vzel?'' prestrašeno vpraša veverica.
''Ne. Ni. Ne sme. Ni moral.'' Malo zmedeno in prestrašeno izbiram pravi odgovor.
Vsi smo čisto tiho, dokler hrček ne predlaga, da se s čim zamotimo. Strinjava se, a le pod pogojem, da potem poiščemo dragulj. Pa če bomo morali pregledati vse kotičke te gore. Naša naloga je, da ga najdemo.
''Gremo se pantomimo!'' sem predlagal, ko yem videl, da nihče drud nima bolj pametne ideje.
''Jaz sem za.'' Odgovorita soglasno.
Prva je na vrsti veverica, ki pokaže drevo. To ugotovi hrček. Drugi je torej on.
''Am, slon?'' sem poizkusil, čeprav nisem bil prepričan o odgovoru.
''Nilski konj!'' poizkusi veverica.
''Legvan!''
''Mačka!''
''Konj!''
Tako poizkušava še petnajst minut, dokler se oba ne vdava.
''Miza je!'' zakriči hrček.
Postrani sva ga pogledala in vsi smo se začeli na ves glas smejati.
''Ti si na vrsti!'' mi reče veverica.
Izberem si ribo. Ni tako težka pa tudi ne tako lahka za ugotoviti. In jaz, neizučen prašiček, ne najdem druge možnosti za prikaz, kakor, da se vržem na tla in se delam, da sem riba na suhem. Nekaj časa tako krilim po tleh, da bi se jima utrnilo. Ravno, ko je veverica odprla usta sem zaslišal prhutanje kril in ostri kremplji so me zagrabili za hrbet.
Dg:two_hearts:
Veverica in hrček sta se na sprednjih sedežih helikopterja pogovarjala o vsem mogočem, jaz pa sem zadaj tuhtal, kam gremo. Ko sem pred sabo zagledal največji hrib kar sem jih kdaj videl, je bilo vse jasno. Pravzaprav, goro.
''Nimam dobrih spominov na to goro'' sem rekel sam pri sebi in pomislil na Sfingino uganko.
Medtem, ko se prijatelja še zmenila nista za mojo pripombo, smo pristali, približno na 1300 metrih. Veverica je zaploskala našemu podvigu in zakričala:
''Zdaj sem prva veverica, ki ji je uspelo priti na Mount Everest!''
''Jaz pa prvi hrček!'', se ji je pridružil še on.
Ko bi vsaj lahko še jaz to zaklical, ampak vsi vedo, da je že moj stric prišel sem pred mano in sicer kot prvi morski prašiček na svetu. Neuradno, seveda. Razgledali smo se po okolici. Majhna snežna stelja je prekrivala gorsko rastlinstvo; trave, kar je je še ostalo, drevesa, malo mahov na posameznih skalah … Edine živali tod okrog smo bili. Razumljivo, glede na to kako je mrzlo.
''Kje mislita, da je dragulj?''
S tem vprašanjem začnem vsakič, ko pridemo na novo destinacijo.
''Ne vem, a upam, da ga hitro najdemo. Izteka se nam namreč že peti dan odkar smo na nalogi. Še jutri in pojutrišnjem, potem pa pok! Konec!'' malo dramatično pove veverica.
S hrčkom jo le gledava z odprtimi usti in čez čas prikimava. Malo smo hodili, malo tekli, malo kopali, malo počivali, a še vedno nismo našli dragulja.
''To ni lahko.'' Ves zadihan pove hrček.
''Česa ne poveš.'' Sem rekel jaz, skoraj še bolj zadihan kot on.
''Fanta, nekaj ni v redu.'' je rekla veverica.
Strinjal sem se. Dragulje smo običajno takoj našli, zdaj pa … Kot, da bi izginil. Vedela sta kaj razmišljam in prikimala.
''Misliš, da ga je kdo vzel?'' prestrašeno vpraša veverica.
''Ne. Ni. Ne sme. Ni moral.'' Malo zmedeno in prestrašeno izbiram pravi odgovor.
Vsi smo čisto tiho, dokler hrček ne predlaga, da se s čim zamotimo. Strinjava se, a le pod pogojem, da potem poiščemo dragulj. Pa če bomo morali pregledati vse kotičke te gore. Naša naloga je, da ga najdemo.
''Gremo se pantomimo!'' sem predlagal, ko yem videl, da nihče drud nima bolj pametne ideje.
''Jaz sem za.'' Odgovorita soglasno.
Prva je na vrsti veverica, ki pokaže drevo. To ugotovi hrček. Drugi je torej on.
''Am, slon?'' sem poizkusil, čeprav nisem bil prepričan o odgovoru.
''Nilski konj!'' poizkusi veverica.
''Legvan!''
''Mačka!''
''Konj!''
Tako poizkušava še petnajst minut, dokler se oba ne vdava.
''Miza je!'' zakriči hrček.
Postrani sva ga pogledala in vsi smo se začeli na ves glas smejati.
''Ti si na vrsti!'' mi reče veverica.
Izberem si ribo. Ni tako težka pa tudi ne tako lahka za ugotoviti. In jaz, neizučen prašiček, ne najdem druge možnosti za prikaz, kakor, da se vržem na tla in se delam, da sem riba na suhem. Nekaj časa tako krilim po tleh, da bi se jima utrnilo. Ravno, ko je veverica odprla usta sem zaslišal prhutanje kril in ostri kremplji so me zagrabili za hrbet.
Dg:two_hearts:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kaj se je zgodil s Pandotom? Kaj, kaj, kaj!!!!!!!!!!!!!
Imam en problem..... Kdaj naj pride nov del????
Jutri? Ne
Danes? Nee
Zdajle! Jaa!!! :)
Imam en problem..... Kdaj naj pride nov del????
Jutri? Ne
Danes? Nee
Zdajle! Jaa!!! :)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ahhh, kaj se je zgodilo???
Resno samo tole: :ok_hand: (*i*chef's kiss*i*)
Resno samo tole: :ok_hand: (*i*chef's kiss*i*)
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
