Ko smo že skoraj prišli do cilja smo se začeli spuščati za pristanek. Bili smo zamišljeni in nismo gledali pred sabo. Zaleteli smo se v nekaj ogromnega. Ampak, mislim, reeees ogromnega.
''Kaj je to?'' je rekla veverica.
''Jaz sem žirafa'' je rekla ogromna stvar.
''Kaj je to žirafa?'' je zanimalo hrčka.
''Izgleda, da ste tu prvič'' se je zasmejala žirafa.
''Res smo! In iščemo savanski dragulj'' sem ji razložil.
''Res mi je žal, a ne vem kje je'' je rekla žirafa.
''Škoda. Res bi bilo dobro, da bi vedeli'' ji je odvrnil hrček.
''Ampak poznam nekoga, ki ve čisto vse'' je rekla bolj veselo.
''Kaj res? Koga?'' sem rekel z zanimanjem.
''Slon Ketzu ve čisto vse'' je povedala.
''Ke..kaj?'' ni bilo jasno veverici.
''K-E-T-Z-U'' ji je črkovala žirafa.
''V redu. Kje je?'' sem jo vprašal.
''Za devetimi gorami in devetimi vodami'' je modrovala žirafa.
''Kaj?'' je vprašala veverica, ko se je žirafa zečela smejati.
''Samo hecam se. Ketzu živi v Velikem kanjonu'' je rekla.
''Kje pa je to, če smem vprašati?'' je rekel hrček zelo vljudno.
''Smeš, smeš. Tukaj greš levo, nato desno, spet levo, pri krožišču desno, pri razcepu levo, naravnost, spet levo, desno, levo in že si tam. Preprosto'' je rekla z veliko lahkoto.
Mi smo jo le osuplo gledali.
''Kaj me pa tako gledate? Kaj ni bilo jasno?'' nas je vprašala.
''Nič, nič. Vse je jasno'' sem ji rekel, ker nisem hotel, da spet razlaga svojo dolgo razlago ''Ali imaš kakšen zemljevid?''
''Imam, imam. Izvoli'' je rekla in mi podala zemljevid.
''Tako. Zdaj pa na pot'' se je razveselil hrček.
In že smo odšli po poti. Na 'potovanju' smo srečali veliko neznanih živali: zebre, geparde, hijene, bivole ... Čeprav jih nismo poznali smo vsako z veseljem pozdravili. Odgovarjale so nam:
''Živjo. Dober dan. Servus.'' nekatere so pa samo pogledale stran in se delale, da nas ne slišijo.
Šli smo naprej in kmalu prišli do znaka Veliki kanjon. Tam smo videli veliko slonov, a nobeden ni izgledal tako zelo moder. Kmalu je do nas stopil majhen slonček, ki je bil za nas precej velik.
''Kdo ste vi?'' nas je z zanimanjem vprašal.
Še preden sem mu lahko odgovoril je do njega prišla mama.
''Kaj hočete?'' nas je vprašala s tako jezo v očeh kot, da ji bomo kaj naredili.
''Prišli smo do Ketzuja'' sem ji razložil, a me je še vseeno gledala zelo negotovo.
''Ketzu ima obisk'' nam je rekla osorno.
''No prav, pa kdaj drugič'' sem se poslovil, ker nisem hotel biti niti sekundo več ob tej tečnobi.
''Zakaj se pa lažeš Makrata?'' se je zaslišalo glas v množici.
''O moj mogočni Ketzu'' je rekla Makrata vsa ponižna.
''Ketzu?'' ni bilo jasno veverici.
''Ja, to sem jaz'' nam je odvrnil velik in mogočen slon.
''Dober dan, gospod'' sem mu rekel.
''Makrata, pojdita z Noetom nazaj v čredo prosim'' je rekel.
''Seveda, vladar moj'' je rekla Makrata preden je Noeta odpeljala nazaj.
''Gospod, mogoče kaj veste, kje je savanski dragulj?'' je hitel spraševati hrček.
''Vem, a najprej bi vas vprašal zakaj ga sploh rabite?'' je rekel Ketzu.
Ko smo mu povedali vso zgodbo in kaj visi na nitki je izgledal ves začuden.
''Čeprav vem vse, me je to res šokiralo'' je priznal.
''Torej, nam lahko poveste, kje je?'' sem rekel.
''Pojdite do savanskega labirinta. V njegovi sredini se skriva savanski dragulj'' nam je rekel ''A pazite!!'' nas je še opozoril, a ga nismo dobro slišali, saj smo že hiteli do labirinta.
Seveda nismo vedeli kje je, a nam je žirafa dala zemljevid. Ko smo prišli do njega smo bili impresionirani.
''Uau, kako je velik'' je zavzdihnila veverica.
''Ločimo se. Tako ga bomo hitreje našli'' sem predlagal.
Vsak je šel notri na svoj konec, a kmalu smo ugotovili, da to ni bila dobra ideja. Kaj kmalu smo se izgubili in smo se začeli klicati med sabo.
''Veverica! Hrček! Pando!'' je odmevalo po labirintu.
Odmevalo je iz vseh strani in nisem vedel iz katere zvok prihaja.
O NE! IZGUBILI SMO SE!

Tako. To je bil 8 del Pandotovih dogodivščin. Bil je malo krajši, a upam, da vam je bil všeč. Ne pozabite pogledati mojega novega bloga in igre.
Imejte pujsastičen:hamster::hamster::hamster::hamster::hamster::hamster: dan in se zabavajte.
Vaša dragon girl