Dan!
Oprostite, ker že toliko časa ni bilo novega dela....heh kinda sem imela VELIKO dela. Ampak zdaj je tu!
Uživajte na polno!
Objem,
I love book :two_hearts::wink:
***
Približno ob enih zjutraj se je vrnila v bazo. Splazila se je po hodnikih, ki so ležali v temi ter stopila do lesenega ozkega stopnišča, ki je vodil do revno opremljene sobe, ki si jo je lastila. V kotu je stala stara obrabljena postelja, stene so bile oblepljene z zdaj že okrušenimi ter uničenimi tapetami. Po sobi je bilo razstavljeno še nekaj starega lesenega pohištva, a bilo je vsaj njeno. Jess je bila ena izmed redkih, ki je imela svojo sobo, in to je cenila. Raje sama v revnem kot z odraslimi ogabnimi moškimi v večjem in morda za kanček bolj razkošnem.
»Kje si bila do zdaj, vrniti bi se morala že ob desetih.« jo je brez opozorila presenetil globok glas, ki je pripadal visokemu moškemu.
»Opravke sem imela.« mu je redkobesedno odgovorila ter še naprej strmela v nočno nebo.
»Kakšne opravke?« je vrtal naprej ter se premaknil v notranjost sobe.
»Se te ne tiče, zdaj pa pojdi ven, Zadeti*.« mu je z jezo v glasu poizkusila dopovedati, ter se obrnila, da ga je gledala v oči. Iz njenih črnih oči so švigale strele in njene ustnice so bile stisnjene v tanko črto, ko ga je jezno gledala.
»Saj že grem, ne se razburjati.« pomežiknil ji je, ter se odpravil po hodniku navzdol, in opazila je, da je zavil v sobo od ženske, ki je bila del njihove temačne tolpe. »Nisem edina, ki jo je zadela ljubezen…« je pomislila ter zlezla v mehko posteljo, prekrito z belim pregrinjalom. »Kdo bi si mislil, da bom ljubila osebo, ki sem jo sovražila?« se je posmehnila ter se čez trenutek za tem potopila v sanje z mislijo na Jakea.

»Black man te čaka.« jo je prebudil znan ženski glas. Njene suhe a močne roke so jo zagrabile za zapestja ter jo potegnile po konci, da se ji je zvrtelo od nenadnega premika. »Vem. Samo po stvari skočim in mu predam.« je siknila ter se rešila trdega prijema. »Ni šans, najprej jutranji trening.« ji je odvrnila njena skrbnica, ki jo je imela že v primežu od kar je pri devetih letih prišla sem in jo pripravljala na različne misije. Potisnila jo je na tla ter brez opozorila začela šteti. »Ena, hitreje, dva, tri…« ji je grobo prigovarjala ko je Jess delala sklece ter v mišicah po približno 50ih ponovitvah čutila pekočo bolečino. Ženska jo je zagrabila za ovratnik bele spalne srajce ter jo potisnila do stene nad katero je visela vesa, na kateri se je vsako jutro dvignila vsaj tridesetkrat, če je bila ona dobre volje.
Ko je opravila jutranji trening je iz črnega nahrbtnika potegnila dragoceno robo, ter spretno kot mačka splezala na drevo, ki je veje spuščalo v pusto sobo. Njen rdeč motor se je kopal v jutranjih žarkih, ko je na usnjenem sedežu zagledala na hitro nakracano sporočilo.
Danes zvečer na istem mestu? Čakal bom.
J <3
Nasmehnila se je že ob misli, da je mislil nanjo ter se srečna odpeljala do zgradbe, ki je stala nekaj milj stran.
»Tu sem.« je rekla v domofon, ki je stal na napol podrtem zidu. Živčno a hladno se je prestopala na mestu med tem, ko je čakala na skriven znak, da lahko vstopi.
Po nekaj stresnih minutah se je znašla v zatohli notranjosti bunkerja. Kot po navadi je robo nesla v tretjo sobo zgoraj ter se med kratkim »sprehodom« ozirala samo in izključno naprej. Ne smejo je zmesti jezni pogledi kolegov, ki so ji še pred časom grozili s smrtjo. Pred incidentom.



***