po vec kot enem mesecu... pa ful nimam obcutka ce je ta del kratek al ne.


pa: *b*berete na lastno odgovornost*b*

TW: cigarete, omembe smrti

♡︎♡︎♡︎


Sedela sem na kavču. In gledala v steno. Polepljeno z družinskimi fotografijami. Na večini me niti ni. Samo ati in mami. Ali pa Oliver in ona. In samo eni. Na eni smo vsi. V času ko je bila posneta je Oli komaj shodil. Božič. Nekaj let nazaj. Ne vem kdo jo je posnel. Vem le, da je ena zadnjih, ki niso bile lažne. Ena zadnjih, na katerih smo še srečni. Ena zadnjih, kjer je bilo življenje še lepo.

𖠌𖠌𖠌

Ne maram novega leta. Vse je preglasno in nebo utripa, kot da bi ga hkrati razsvetlilo na tisoče strel različnih barv. In še živali straši, da jih potem 1. januarja na cestah najdejo povožene. Umirajo v strahu. Grozljivem strahu. Zaradi človeške zabave. Njihova smrt je samo posledica človeške zabave. Samo, da one tega ne vejo. Verjetno mislijo, da je konec sveta. O tem razmišljam vsako novo leto. Ne o zaobljubah. Ne o tem kaj bo prineslo. Ne. Razmišljam o bogih živalih, ki tistega dne zadnjič vdihnejo. Zadnjič vidijo nebo. Zadnjič izdihnejo. Tako sem (tako, kot vsako leto) za novo leto sedela na svoji postelji in razmišljala o tem. In ignorirala zvok TV-ja iz dnevne sobe. In Olija, ki je mamo verjetno v dnevni spraševal vsa mogoča vprašanja na katera verjetno ni imela odgovora ob gledanju barv, ki so se risale na nebu. In sosedovega dojenčka ki je jokal verjetno zaradi petard in ognjemetov. In nasploh vse razen glasbe, ki sem jo imela zaradi hrupa še nekoliko bolj na glas. Taka so pač bila nova leta zadnjih nekaj let. Psi so lajali. Dojenček je jokal. TV je predvajal Sam doma 3. Oli se je smejal. Sobo so osvetljevale rdeča, zlata in modra. Billy Joel je prepeval o neizpolnjenih sanjah nekega gay kluba.

Tako se je začelo leto 2022.



3. poglavje

In tri dni za tem? Šola. Kot vedno. Ljudje primerjajo darila. Se pritožujejo, ker so dobili “premalo”. Profesorji delijo teste, ki smo jih pisali pred počitnicami. V razredih je nemir. Vse še nekako ohranja tisti duh praznikov. In mogoče celo še bolj, kot je decembra. Kar je čudno. Ne vem če se zavedajo, da so januarja vsi najhujši testi.

Odmor za kosilo sem preživela zunaj. Na snegu. In opazovala kako so se ostali obmetavali z njim in se potiskali da so pristali v njem. Nimam pojma kako so reagirali profesorji, ki so jih imeli naslednjo uro. Dvomim da so bili navdušeni. Moja ni bila. Med temi, ki so bili po par minutah že celi premog sta bila tudi Michael in Ellis za katero sem tistega dne izvedela, da ime raje, če jo ljudje kličejo Ell. Kako? Tako, da me je brez da bi se ozirala na mojo prižgano cigareto povlekla v sneg tako, da sva obe padli. In tam v snegu se mi je potem na dolgo in široko predstavila medtem ko sem zmrzovala.

𖠌𖠌𖠌

Tisti večer sem sedela na postelji v svoji sobi. In razmišljala o Ell, medtem ko me je s stene gledal Kurt Cobain. Ellis Smith. Angležinja. To pojasni njen naglas. Leto mlajša od mene. Zanimivo. Zgledala mi je starejša. Tam v jedilnici. S svojimi modrimi lasmi. Malo je podobna Penelope…