PisalnicaRojena v Azkabanu 17. del
7
Remus je kljub temu zaspal, Jadin glas pa je po dolgem branju usahnil, saj jo je začelo rahlo praskati po grlu. Vmes je parkrat zamenjala Remusov obkladek in mu popravila odejo. Pogosto ga je tudi preprijela, ker so se ji roke zaradi živčnosti potile hitreje kot običajno.
Noč se je počasi, a vztrajno bližala h koncu in moč polne lune je slabela. Jade je sledove njenega pojemanja opazovala na prijateljevem obrazu, s katerega je postopoma izginjalo trpljenje. Spal je še nekaj časa, prebudil pa se je prej, kot je mlada čarovnica pričakovala.
"Jade?" je zaslišala za sabo mrmrajoč klic, ki je bil namenjen njej. Obrnila je glavo in pogledala svojega prijatelja: "Ti si že pokonci, ali kaj?"
"Zakaj si me pustila, da sem zaspal?" je vprašal s sitnim glasom in obtožujočim tonom. Jade ga je opominjajoče pogledala, ko je spustil njeno roko. Nato je po krajšem razmisleku sklenila, da Remus o koncu polne lune ve več, kot ona.
"Če pa si izgledal, kot da si v strašnih bolečinah. In vem, da si, tudi če mi ne poveš. Dovolj knjig sem brala," mu je odvrnila, prepričana v svoj prav.
"Vseeno ... Ah, pozabi! V glavnem prosim, naslednjič ne stori tega in me zbudi, prav?" jo je na kratko oštel, nato pa se je z odejo vred sprehodil do svojih oblačil. Jade se je obrnila stran, toda misli so ji dale dečkove brazgotine, ki so prekrivale skoraj vsak del njegovega telesa. Zanimalo jo je, če se spomni, kako jih je dobil.
Ko je Remus opravil svoje, je Jade že hitro pospravila tisto malo, kar je bilo razmetano, nato pa sta se skupaj odpravila po mračnem predoru nazaj do šole. Mlada čarovnica je pričakovala, da bosta do takrat že prebila led in Remusova družba ne bo več tako napeta, toda kljub njenim upom se to ni zgodilo. Očitno je bilo, da je volkodlaka nekaj morilo, vprašati pa ni upala. Le tu in tam mu je zastavila kakšno vprašanje na temo njegovega glavobola in mu zagotovila, da mu bo prinesla domačo kremo za brazgotine, ki očetu pomaga pri preprečevanju nastajanja novih.
Remus je ves čas le kimal prijateljici v odgovor in držal palico pred njima. Iz glave mu ni šla ena stvar, ki ga je skrbela in ni mogel nanjo kar pozabiti. Ko sta se približevala koncu tunela je končno prekinil tišino: "Jade?"
Deklica se je obrnila in ga pogledala v oči: "Hm?"
"Poslušaj, em. Za tole mojo težavo res nihče ne ve, razen Dumbledorja in profesorjev in res ne bi hotel, da izve še kdo drug. Lahko prosim nikomur ne poveš?"
"Ja, mislim, seveda ne bom nikomur povedala. Zakaj bi?"
"Ne vem, samo prosim pazi, da ti kaj ne uide," jo je prosil in gledal v tla. Svet bi se mu podrl, če bi kdo izvedel. Že se je videl, kako cela šola strmi vanj in kako letijo pritožbe staršev. Videl se je, kako zapušča šolo in še zadnjič vdihuje škotski zrak.
"Remus, prisežem pri Albusu, Mimi in vseh mačkih, nikomur ne bom črhnila niti besede," mu je obljubila in mu podala roko, da bi potrdila svoje besede. Res ni imela namena nikomur povedati, saj se je znala postaviti v njegovo kožo. Vsak od njiju naj bi bil pošast v svojem pomenu, toda drug drugega sta poznala in v njima se ni skrivalo kapljice zla. Vsaj takrat ne.
Remus ji je segel v bledo roko in potegnila ga je v kratek objem, ki ga je dovolj hitro prekinil Remus: "Ne zameri mi, ampak of potu res smrdim."
Jade se je zahihitala in pokimala z glavo, njen prijatelj pa jo je z malce bolj veselim tonom vprašal: "Torej obljubiš?"
"Obljubim," je odgovorila z eno besedo, ki je povedala vse in nasmehnila sta se drug drugemu. Do sedaj ni opazila, kako lep nasmeh ima njen prijatelj.
"Seveda, če se mi ne zameriš," se je zasmejala, Remusove oči pa so se razširile in njegov nasmeh je v trenutku zamrl, kot zamre plamen sveče, v katero pihneš. Jade je to opazila in v mislih si je prilepila klofuto ter se hitela opravičevati.
"Oprosti, tole je bila slaba šala, nisem tako mislila," je odvrnila in se živčno popraskala po tankem vratu, ki so ga obdajali rjavi lasje, v katerih je začutila vozel.
"Saj vem, saj vem," je prikimal mladi čarovnik in dekletu pomagal splezati skozi odprtino pri vrbi mesarici. Skupaj sta se nato odpravila do gradu in Jade je bila všeč Bradavičarka v temi. Osvetljevale so jo le stare grajske luči in luna, ki ni bila več tako polna. Mlada čarovnica se nikoli ni bala teme. Celo rada jo je imela, toda jo je skrbelo, ali je to morda v njeni krvi.
"Še morava kam?" ga je vprašala, ko ji je pomagal odpreti težka vhodna vrata.
"Morala bi se javiti k Madam Pomfrey, da je bilo vse v redu, ampak lahko grem sam. Izgledaš utrujena," je odvrnil in se rahlo nasmehnil ter odstranil Jadino torbo s koščenih ramen in ji jo podal.
"Ne, saj bom šla s tabo," je zamahnila z roko in prijela torbo iz rjavega usnja, v kateri je imela vse potrebno za preteklo noč.
"Vztrajam."
"No, prav," je sprejela, saj je bila res utrujena zaradi primankovanja spanca in glas ji je pešal od dolgega branja. Skomignila je z rameni in pozdravila svojega prijatelja v slovo: "Potem pa se vidiva jutri, kajne?"
"Se vidiva jutri, lahko noč!" je odzdravil in se napotil po drugem premikajočem stopnišču. Ob prikladnem zvoku jamrajočih portretov je Jade uzrla vrata, ki sta jih z Jamesom odkrila in z Remusom nato še enkrat dokazala. Zdaj ji je bilo jasno, zakaj si je volkodlak tako močno želel videti truplo. Skrbelo ga je, da je on morilec.
Sunkovitoma se je obrnila v njegovo smer, da bi ga vprašala o tem, toda že je izginil v sencah starih hodnikov.
Noč se je počasi, a vztrajno bližala h koncu in moč polne lune je slabela. Jade je sledove njenega pojemanja opazovala na prijateljevem obrazu, s katerega je postopoma izginjalo trpljenje. Spal je še nekaj časa, prebudil pa se je prej, kot je mlada čarovnica pričakovala.
"Jade?" je zaslišala za sabo mrmrajoč klic, ki je bil namenjen njej. Obrnila je glavo in pogledala svojega prijatelja: "Ti si že pokonci, ali kaj?"
"Zakaj si me pustila, da sem zaspal?" je vprašal s sitnim glasom in obtožujočim tonom. Jade ga je opominjajoče pogledala, ko je spustil njeno roko. Nato je po krajšem razmisleku sklenila, da Remus o koncu polne lune ve več, kot ona.
"Če pa si izgledal, kot da si v strašnih bolečinah. In vem, da si, tudi če mi ne poveš. Dovolj knjig sem brala," mu je odvrnila, prepričana v svoj prav.
"Vseeno ... Ah, pozabi! V glavnem prosim, naslednjič ne stori tega in me zbudi, prav?" jo je na kratko oštel, nato pa se je z odejo vred sprehodil do svojih oblačil. Jade se je obrnila stran, toda misli so ji dale dečkove brazgotine, ki so prekrivale skoraj vsak del njegovega telesa. Zanimalo jo je, če se spomni, kako jih je dobil.
Ko je Remus opravil svoje, je Jade že hitro pospravila tisto malo, kar je bilo razmetano, nato pa sta se skupaj odpravila po mračnem predoru nazaj do šole. Mlada čarovnica je pričakovala, da bosta do takrat že prebila led in Remusova družba ne bo več tako napeta, toda kljub njenim upom se to ni zgodilo. Očitno je bilo, da je volkodlaka nekaj morilo, vprašati pa ni upala. Le tu in tam mu je zastavila kakšno vprašanje na temo njegovega glavobola in mu zagotovila, da mu bo prinesla domačo kremo za brazgotine, ki očetu pomaga pri preprečevanju nastajanja novih.
Remus je ves čas le kimal prijateljici v odgovor in držal palico pred njima. Iz glave mu ni šla ena stvar, ki ga je skrbela in ni mogel nanjo kar pozabiti. Ko sta se približevala koncu tunela je končno prekinil tišino: "Jade?"
Deklica se je obrnila in ga pogledala v oči: "Hm?"
"Poslušaj, em. Za tole mojo težavo res nihče ne ve, razen Dumbledorja in profesorjev in res ne bi hotel, da izve še kdo drug. Lahko prosim nikomur ne poveš?"
"Ja, mislim, seveda ne bom nikomur povedala. Zakaj bi?"
"Ne vem, samo prosim pazi, da ti kaj ne uide," jo je prosil in gledal v tla. Svet bi se mu podrl, če bi kdo izvedel. Že se je videl, kako cela šola strmi vanj in kako letijo pritožbe staršev. Videl se je, kako zapušča šolo in še zadnjič vdihuje škotski zrak.
"Remus, prisežem pri Albusu, Mimi in vseh mačkih, nikomur ne bom črhnila niti besede," mu je obljubila in mu podala roko, da bi potrdila svoje besede. Res ni imela namena nikomur povedati, saj se je znala postaviti v njegovo kožo. Vsak od njiju naj bi bil pošast v svojem pomenu, toda drug drugega sta poznala in v njima se ni skrivalo kapljice zla. Vsaj takrat ne.
Remus ji je segel v bledo roko in potegnila ga je v kratek objem, ki ga je dovolj hitro prekinil Remus: "Ne zameri mi, ampak of potu res smrdim."
Jade se je zahihitala in pokimala z glavo, njen prijatelj pa jo je z malce bolj veselim tonom vprašal: "Torej obljubiš?"
"Obljubim," je odgovorila z eno besedo, ki je povedala vse in nasmehnila sta se drug drugemu. Do sedaj ni opazila, kako lep nasmeh ima njen prijatelj.
"Seveda, če se mi ne zameriš," se je zasmejala, Remusove oči pa so se razširile in njegov nasmeh je v trenutku zamrl, kot zamre plamen sveče, v katero pihneš. Jade je to opazila in v mislih si je prilepila klofuto ter se hitela opravičevati.
"Oprosti, tole je bila slaba šala, nisem tako mislila," je odvrnila in se živčno popraskala po tankem vratu, ki so ga obdajali rjavi lasje, v katerih je začutila vozel.
"Saj vem, saj vem," je prikimal mladi čarovnik in dekletu pomagal splezati skozi odprtino pri vrbi mesarici. Skupaj sta se nato odpravila do gradu in Jade je bila všeč Bradavičarka v temi. Osvetljevale so jo le stare grajske luči in luna, ki ni bila več tako polna. Mlada čarovnica se nikoli ni bala teme. Celo rada jo je imela, toda jo je skrbelo, ali je to morda v njeni krvi.
"Še morava kam?" ga je vprašala, ko ji je pomagal odpreti težka vhodna vrata.
"Morala bi se javiti k Madam Pomfrey, da je bilo vse v redu, ampak lahko grem sam. Izgledaš utrujena," je odvrnil in se rahlo nasmehnil ter odstranil Jadino torbo s koščenih ramen in ji jo podal.
"Ne, saj bom šla s tabo," je zamahnila z roko in prijela torbo iz rjavega usnja, v kateri je imela vse potrebno za preteklo noč.
"Vztrajam."
"No, prav," je sprejela, saj je bila res utrujena zaradi primankovanja spanca in glas ji je pešal od dolgega branja. Skomignila je z rameni in pozdravila svojega prijatelja v slovo: "Potem pa se vidiva jutri, kajne?"
"Se vidiva jutri, lahko noč!" je odzdravil in se napotil po drugem premikajočem stopnišču. Ob prikladnem zvoku jamrajočih portretov je Jade uzrla vrata, ki sta jih z Jamesom odkrila in z Remusom nato še enkrat dokazala. Zdaj ji je bilo jasno, zakaj si je volkodlak tako močno želel videti truplo. Skrbelo ga je, da je on morilec.
Sunkovitoma se je obrnila v njegovo smer, da bi ga vprašala o tem, toda že je izginil v sencah starih hodnikov.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro sploh ne vem več kaj bi rekla(❁'◡'❁)
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
