PisalnicaRojena v Azkabanu 23. del
3
Svojega prijatelja je izpustila šele, ko je videla, da se mu dlaka počasi redči in kosti krčijo. Ko je vstala, so se ji kolena še kar tresla in počutila se je drobno, kot še nikoli. Remus si je včasih pravil, da je pošast in vedno mu je nasprotovala.
"Zlagaš si nogavice v barvnem redu, lepo te prosim," mu je vedno odkimala v odgovor, toda zdaj je še komaj prepoznala svojega prijatelja. Videla je zver, ki živi z njim in nista se razumeli, čeprav je bila edina, ki jo lahko obvlada.
Ni opazila, da se je z njenim odhodom njen prijatelj prebudil. Nemočno je ležal na tleh in čakal, da polna luna odnese svoje učinke. Iz dna duše je sovražil, kako ga ima pod nadzorom in sovražil je tisti dan, ko so se rumene oči zasvetile pred njegovim oknom.
Tiho je odstopicljala do mize in si slekla pleten jopič, ki je bil zdaj uničen od volkodlakovih krempljev. Ni je slišal, kakšen urok je zašepetala, ko si je privihala rokav kratke majice in uperila svojo palico na ramo. Sedla je na stol in izpraznila vsebino svoje torbe na mizo. Vedno je imela s sabo prvo pomoč in nekaj zdravilnih pripravkov za vsak primer, čeprav je upala, da jih nikoli ne bo treba uporabiti. Tisti dan se je to spremenilo. Ko je sedela poleg svojega prijatelja je videla, da ima po telesu precej ran. Ni ji bilo čistp jasno, kako je nekatere dobil v tako kratkem času, ampak vedela je, da jih mora očistiti in poskušati preprečiti brazgotine.
"O-oprosti," je zaslišala hripav glas prijatelja in opazila je, da se je zbudil. Lahko je videla kri in modrice, ki so prekrivale njegovo bledo telo, ko je vsa dlaka izginila. Samo odkimala je v odgovor in se žalostno nasmehnila.
"Ne utrujaj se še zdaj z opravičevanjem, sploh ni bila tvoja krivda. Morala bi ji pobegniti," je odgovorila, Remus pa je ostal tiho. Roke so se mu še zmeraj tresle kot šiba na vodi, ko se je poskušal postaviti na komolce.
Zmajala je z glavo in vdihnila s tresljaji: "Ostani kjer si, prav." Stopila je do omare in iz nje povlekla veliko škrlatno odejo. Otresla jo je, da se je znebila nekaj prahu, nato pa jo podala čarovniku. On je opazil, da jo je strah in nalezel se je vse živčnosti. Ali noče, da se ji približa? Ga Jade, zdaj ko je videla, kaj je v resnici, sovraži? Kaj, če mu ne bo hotela več pomagati in bo moral vsak mesec spet čez to? Ni hotel pomisliti na to, ampak zdelo se mu je, da se mu bo glava od misli razpočila.
Sprejel je odejo in se ogrnil, Jade pa je iz mize vzela zdravila in pripomočke in jih prinesla k svojemu prijatelju. Sklonil je glavo in zamrmral: "Pojdi v dom, bom že šel k madam Pomfrey, samo naj se malo spočijem."
Jade ni rekla nič, le tiho je sedla pred njega in mu tiho rekla: "Odgrni se."
Ubogal jo je brez besed, med njima je vladala tišina, ko je Jade začela čistiti njegove rane. Najprej se je lotila tiste, ki se je raztezala od njegove rame, pa do prsi in sploh še ji ni sanjalo, kako jo je dobil.
Tišino je občasno prekinil tih stok, ki ga je izpustil Remus, ob stiku razkužila s svojo rano. Mlada čarovnica je vsakokrat, ko se je to zgodilo, zašepetala tih in komaj opazen 'oprosti'. Opazil je, da pripira oči zaradi šibke rumene svetlobe, ki so jo oddajale rjaste svetilke, zato je osvetlil konec svoje palice.
Končala je po dobrih dvajsetih minutah, pa še to zaradi tega, ker jo je prijatelj prepričal, da tistih manjših ran ni treba razkužiti. Toda nerodno vzdušje med njima, se je še vedno zdelo nepopravljivo. Ko sta se po rovu odpravila nazaj, se je Jade vsak razpadajoč kamen v steni zdel zanimiv, ker ni mogla pogledati Remusu v oči, saj ga je vendarle izdala. Lahko bi pobegnila Narcisi in samo tekla.
"Oprosti," je rekla s tihim glasom, tako tihim, da je skoraj mejil na šepetanje in če hodnik ne bi bil votel in tišina v njem smrtna, je volkodlak zagotovo ne bi slišal.
"Jade, ne opravičuj se," je zamrmral in jo s tistimi jantarnimi očmi pogledal. Mlada čarovnica bi prisegla, da so pod svetlobo videti zlate. "Ni bila tvoja krivda. Samo najboljše si hotela," je zatrdil, ona pa je nejeverno skomignila z rameni.
"Vem, ampak Naricisi bi lahko zbežala, ko me je ustavila. Kaj bi pa naredila? Stavim, da me ne bi lovila. Verjetno bi šla do Mc'Huddre ali pa katerega drugega profesorja ter me zatožila k njemu, on pa bi ji povedal, da je moja dovolilnica čisto verodostojna," je razložila in pogledala stran.
"Ne sekiraj se, saj sem preživel. In prišla si tako hitro kot si lahko," je zatrdil deček z nasmehom.
"Ampak nove brazgotine imaš-"
"Merlinove spodnjice, Jade! Moja popolna koža je zdaj uničena," se je zasmejal Remus, toda vokularka je v njegovem glasu vseeno začutila prikrito kapljico žalosti. Morda celo več, kot pa le kapljico. Veliko več.
Počasi sta se bližala koncu tunela, ko se je Remus naenkrat ustavil. "Slišim nekoga, ki govori. Malo bolj stran od tu," je zašepetal in Jade ga je nejeverno pogledala.
"Mogoče Hagrid govori v spanju?"
"Ne hecam se, resno mislim!" je rekel in odkimal z glavo. "Dva sta, vsaj tako mislim. Mogoče več. In ne tako daleč, kot je Hagridova koča. Mnogo bliže," je zašepetal.
"Jaz ničesar ne slišim," je skomignila Jade in sama pri sebi sklenila, da je njen prijatelj najbrž le paranoičnen.
"Ena od prednosti volkodlaka je, da lahko slišim boljše kakor ostali čarovniki, ali pa slabost. Zato tolikokrat spim v dnevni sobi. Sirius govori v spanju pa me vedno zbudi," je povedal in prijel Jade pod komolcem, ko je želela nadaljevati pot.
"Ne bi si mislila, da Sirius govori v spanju," mu je povedala in vseeno obstala. "Prej James."
Remus je le skomignil z rameni. Stvari, ki jih je Sirius govoril, so bile grozne in ni vedel, če je prav, da jih pove prijateljici.
Jade se je naslonila na steno, ko se je njen zaspani izraz na obrazu spremenil v mežiku očesa. Široko je razprla oči, da so njene beločnice skoraj dvakrat povečale in pogledala čarovnika.
"Tudi jaz jih slišim."
"Zlagaš si nogavice v barvnem redu, lepo te prosim," mu je vedno odkimala v odgovor, toda zdaj je še komaj prepoznala svojega prijatelja. Videla je zver, ki živi z njim in nista se razumeli, čeprav je bila edina, ki jo lahko obvlada.
Ni opazila, da se je z njenim odhodom njen prijatelj prebudil. Nemočno je ležal na tleh in čakal, da polna luna odnese svoje učinke. Iz dna duše je sovražil, kako ga ima pod nadzorom in sovražil je tisti dan, ko so se rumene oči zasvetile pred njegovim oknom.
Tiho je odstopicljala do mize in si slekla pleten jopič, ki je bil zdaj uničen od volkodlakovih krempljev. Ni je slišal, kakšen urok je zašepetala, ko si je privihala rokav kratke majice in uperila svojo palico na ramo. Sedla je na stol in izpraznila vsebino svoje torbe na mizo. Vedno je imela s sabo prvo pomoč in nekaj zdravilnih pripravkov za vsak primer, čeprav je upala, da jih nikoli ne bo treba uporabiti. Tisti dan se je to spremenilo. Ko je sedela poleg svojega prijatelja je videla, da ima po telesu precej ran. Ni ji bilo čistp jasno, kako je nekatere dobil v tako kratkem času, ampak vedela je, da jih mora očistiti in poskušati preprečiti brazgotine.
"O-oprosti," je zaslišala hripav glas prijatelja in opazila je, da se je zbudil. Lahko je videla kri in modrice, ki so prekrivale njegovo bledo telo, ko je vsa dlaka izginila. Samo odkimala je v odgovor in se žalostno nasmehnila.
"Ne utrujaj se še zdaj z opravičevanjem, sploh ni bila tvoja krivda. Morala bi ji pobegniti," je odgovorila, Remus pa je ostal tiho. Roke so se mu še zmeraj tresle kot šiba na vodi, ko se je poskušal postaviti na komolce.
Zmajala je z glavo in vdihnila s tresljaji: "Ostani kjer si, prav." Stopila je do omare in iz nje povlekla veliko škrlatno odejo. Otresla jo je, da se je znebila nekaj prahu, nato pa jo podala čarovniku. On je opazil, da jo je strah in nalezel se je vse živčnosti. Ali noče, da se ji približa? Ga Jade, zdaj ko je videla, kaj je v resnici, sovraži? Kaj, če mu ne bo hotela več pomagati in bo moral vsak mesec spet čez to? Ni hotel pomisliti na to, ampak zdelo se mu je, da se mu bo glava od misli razpočila.
Sprejel je odejo in se ogrnil, Jade pa je iz mize vzela zdravila in pripomočke in jih prinesla k svojemu prijatelju. Sklonil je glavo in zamrmral: "Pojdi v dom, bom že šel k madam Pomfrey, samo naj se malo spočijem."
Jade ni rekla nič, le tiho je sedla pred njega in mu tiho rekla: "Odgrni se."
Ubogal jo je brez besed, med njima je vladala tišina, ko je Jade začela čistiti njegove rane. Najprej se je lotila tiste, ki se je raztezala od njegove rame, pa do prsi in sploh še ji ni sanjalo, kako jo je dobil.
Tišino je občasno prekinil tih stok, ki ga je izpustil Remus, ob stiku razkužila s svojo rano. Mlada čarovnica je vsakokrat, ko se je to zgodilo, zašepetala tih in komaj opazen 'oprosti'. Opazil je, da pripira oči zaradi šibke rumene svetlobe, ki so jo oddajale rjaste svetilke, zato je osvetlil konec svoje palice.
Končala je po dobrih dvajsetih minutah, pa še to zaradi tega, ker jo je prijatelj prepričal, da tistih manjših ran ni treba razkužiti. Toda nerodno vzdušje med njima, se je še vedno zdelo nepopravljivo. Ko sta se po rovu odpravila nazaj, se je Jade vsak razpadajoč kamen v steni zdel zanimiv, ker ni mogla pogledati Remusu v oči, saj ga je vendarle izdala. Lahko bi pobegnila Narcisi in samo tekla.
"Oprosti," je rekla s tihim glasom, tako tihim, da je skoraj mejil na šepetanje in če hodnik ne bi bil votel in tišina v njem smrtna, je volkodlak zagotovo ne bi slišal.
"Jade, ne opravičuj se," je zamrmral in jo s tistimi jantarnimi očmi pogledal. Mlada čarovnica bi prisegla, da so pod svetlobo videti zlate. "Ni bila tvoja krivda. Samo najboljše si hotela," je zatrdil, ona pa je nejeverno skomignila z rameni.
"Vem, ampak Naricisi bi lahko zbežala, ko me je ustavila. Kaj bi pa naredila? Stavim, da me ne bi lovila. Verjetno bi šla do Mc'Huddre ali pa katerega drugega profesorja ter me zatožila k njemu, on pa bi ji povedal, da je moja dovolilnica čisto verodostojna," je razložila in pogledala stran.
"Ne sekiraj se, saj sem preživel. In prišla si tako hitro kot si lahko," je zatrdil deček z nasmehom.
"Ampak nove brazgotine imaš-"
"Merlinove spodnjice, Jade! Moja popolna koža je zdaj uničena," se je zasmejal Remus, toda vokularka je v njegovem glasu vseeno začutila prikrito kapljico žalosti. Morda celo več, kot pa le kapljico. Veliko več.
Počasi sta se bližala koncu tunela, ko se je Remus naenkrat ustavil. "Slišim nekoga, ki govori. Malo bolj stran od tu," je zašepetal in Jade ga je nejeverno pogledala.
"Mogoče Hagrid govori v spanju?"
"Ne hecam se, resno mislim!" je rekel in odkimal z glavo. "Dva sta, vsaj tako mislim. Mogoče več. In ne tako daleč, kot je Hagridova koča. Mnogo bliže," je zašepetal.
"Jaz ničesar ne slišim," je skomignila Jade in sama pri sebi sklenila, da je njen prijatelj najbrž le paranoičnen.
"Ena od prednosti volkodlaka je, da lahko slišim boljše kakor ostali čarovniki, ali pa slabost. Zato tolikokrat spim v dnevni sobi. Sirius govori v spanju pa me vedno zbudi," je povedal in prijel Jade pod komolcem, ko je želela nadaljevati pot.
"Ne bi si mislila, da Sirius govori v spanju," mu je povedala in vseeno obstala. "Prej James."
Remus je le skomignil z rameni. Stvari, ki jih je Sirius govoril, so bile grozne in ni vedel, če je prav, da jih pove prijateljici.
Jade se je naslonila na steno, ko se je njen zaspani izraz na obrazu spremenil v mežiku očesa. Široko je razprla oči, da so njene beločnice skoraj dvakrat povečale in pogledala čarovnika.
"Tudi jaz jih slišim."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hai!
Nisem opazila novega dela. Super je!
Me lahko mby obveščaš??
Bai!
Nisem opazila novega dela. Super je!
Me lahko mby obveščaš??
Bai!
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
