živjo:kiss:
po dveh mesecih (khm khm) je tu končno nov del, zdaj verjento ni več istih bralcev, seveda bom vesela novih :) še bolj vesela bom pa kakega komentarja, kritike, KARKOLI, želim samo imeti občutek, da človek to dejansko prebere<3
uživajte v branju :heart:
----------------------------------------------------------------------
Vstala sem s stola in s težkimi koraki odšla v sobo. Edino kar sem še slišala, je bilo hihitanje moje zlobne sestrice in mrmranje staršev. Nisem vedela, ali naj bom jezna ali žalostna. Vse kar sem vedela je bilo, da je konec. Konec vsega, za kar sem se trudila in živela več let.

Vrata sem močno zaloputnila za sabo, da je dodaten prepih razmršil moje kratke črne lase. Zaklenila sem ter se usedla na posteljo in glavo zakopala v svoje roke. A solze sem še vedno držala.

Nataknila sem si slušalke in v trenutku začela predvajati svojo najljubšo pesem, Vampire, od Olivie Rodrigo. "Glasba je bila vedno moj terapist," sem si z upanjem mislila. Na telefonu sem poiskala aplikacijo do moje spletne strani. Prst mi je otrpnil, ko sem jo želela pritisniti. Vedela sem, kaj me bo čakalo, nisem pa želela videti.

Začela sem razmišljati o Niku. In o njegovih besedah. "Misliš, da Vita isto čuti do mene?" je spraševal svojega prijatelja, sumljivo glasno. Takrat sem stala 5 metrov stran in vedela sem, da me je videl, v njegovih očeh je bil videti pogum. In takrat je spregovoril.

"Your battery is low." Slušalke sem snela in jih jezno vrgla na posteljo. "Ravno to sem potrebovala," sem si sarkastično rekla. Pogledala sem skozi okno in opazila mavrico, ki se je raztezala daleč izza hriba proti centru mesta. Bila je čudovita, prav zaradi tega, ker je že bledela. "Tako kot moje življenje," sem si mislila. In morda sem imela prav.

Dokler ni zabrnel moj telefon.
-----------------------------------------------------------------------
ta del je malo krajši, ker sem želela ustvariti napetost:)
hvala, če ste prebrali!<3
rada vas mam :heart: