*b*1. poglavje*b*
Ležala sem v postelji. Ura je bila 23.59, nestrpo sem pričakovala zvonenje crkvenega zvonca. Samo še par sekund in končno bo tu sobota in z njo bo prišla zima. Gledala sem na uro in čakala. Videla sem kako se je kazalec premikal in tik-takal. Samo še 10 sekund.
Kar naenkrat je mimo mene švignila senca. Vedno se ustrašim, odejo sem nabrala in se stisnila ob steno. Še enkrat ista senca, ali pač. Srce mi je začelo razbijati, strah me je. Imam spet privide? Pogledam na uro. Kazalec se ni premaknil, zvonec ni zvonil.
Slišala sem korake, nekdo se mi je počasi približeval. Stopnice so škripale in škripale. Slišala sem svoje hitro in glasno dihanje, moje divje razbijanje srca in vsak vdih in vzdih, ki ga je naredilo to bitje. Če bi lahko bi kričala, ampak ne morem. Odejo si tiščim k prsim in neslišno upam, da so to le sanje. Še enkrat sem pokukala na uro in upala, da se je kazalec že premaknil. Vendar se ni.
Slišala sem odpiranje ograjice. Leon!
Nekdo je potrkal na zaprta vrata, ki vodijo v mojo sobo. Pograbila sem blazino in se pripravila, da bitje vstopi.
Vrata so se počasi odprla. Samo še malo. Bila sem cela prepotena in solze so mi lile iz oči.
Vrgla sem blazino v pošast, ki je zakričala. Še jaz sem zakričala. Zdelo se mi je, da mama in oče ničesar ne slišita. Da kričim v prazno, iz mene ni namreč prišel noben zvok.
Prepoznala sem glas.
»Leon?« sem tiho vprašala. Upala sem, da je on.
»Taša, kaj delaš,« mi je rekel v joku.
Oddahnila sem si. Obrisala solze in mu nakazala naj pride sem. Počasi se je splazil do mene. Zdel se mi je prestrašen. Je mogoče videl pošast.
»Si v redu?«
»Taša, koliko je ura?«
Pogledala sem uro in se ustrašila. Bila je deset čez ena zjutraj. Kako? Malo prej je bila še vedno 10 sekund do polnoči. Verjetno sem bila v šoku.
»Ena zjutraj. Zakaj?«
»Ampak prej je bila skoraj XII, zdaj pa je že I.«
Nisem sanjala, nisem bila v šoku! Tudi Leon je videl to kar sem jaz. Začela sem hitro dihati in se potiti. Oblila me je tesnoba. Počutila sem se prazno. Je možno? Se je res ura ustavila, je res?
»Pa sploh nisem slišal da bi zvonilo,« je rekel in posmrkal.
»Leon ni XII ampak je 12 ponoči ali ob polnoči. Si ti hodil po stopnicah?«

Hi<3
Torej danes sem se odločla objavit še tole zgodbo. Upam, da vam je všeč.
Vesela bi bila komentarjev in lajkov.
Drugače bo ta zgodba izhajala redno ob ponedelkih ob 16h. Včasih pa če bom imela napisano kaj več bom objavila. Mogoče pride že danes ali jutri ven novi del.
Napišite če želite da vas obveščam.

ly
#bunny