Hello!
Nov del in upam, da boste užival. Že vnaprejs e vam zahvaljujem za vse like in komentarčke. Ta del bo zelo zapleten zato vabljeni k branju.

2.POGLAVJE AQUALELA
Naslednje jutro je Lyro zbudil zvok radia, ki navadno ni vključen. Odhitela je do majhnega z modrimi stenami obdanega hodnika, da bi ga izključila in lahko nato mirno zaspala, a ji je pozornost odvzelo nekaj drugega. Nad staro leseno polico na kateri je sam osamljen stal mamin radio je na steni bil prilepljen nekakšen listek. Lyra ga je počasi odlepila in ga razprla. Zapisano je bilo:

Danes opoldne pridi s kamnom, ki sem ti ga dal do Lunine pečine. Pričakujem te samo, brez mame in prijateljev.

Lyra je obstala. Ni vedela kaj naj stori. Naj gre ali raje ne. Naj zato pove komu ali zadrži zase. Povabi še koga ali naj gre sama. Lyra je v dilemi. Razmišlja kaj gre lahko narobe, če zaupa popolnemu neznancu, ki ga je včeraj prvič videla. Počasi se vrne v sobo se usede na še vedno razmetano posteljo in gleda v sliko njenega očeta, ki ji žalostno visi na steni. Razmišlja, da zna biti to povezano z očetom in njegovim izginotjem, ampak seveda ni nujno, da je res. Lyra se po res dolgem razmišljanju odloči, da gre z vsem pogumom do Lunine pečine k neznancu. Hitro se preobleče, si natakne enak vijolično obarvan pulover kot včeraj in še posebej poskrbi, da ima ob sebi tisti smaragdno zelen kamen.

Lyra steče iz stanovanja zaklene vrata njenega stanovanja in si v žep zatlači še ključe. Steče po dolgih zavitih črnih stopnicah z leseno ograjo do vhodnih vrat bloka. Z vso silo jih odrine od sebe in steče do pločnika. Za hip se ustavi, zadiha svež zrak, pogleda še vedno brezbarvno sivo nebo in se požene do Lunine pečine, ki je 15 minut stran od njenega starega bloka. Lyra gre na poti mimo njene ogromne šole čez porisan most do Sončnega gozda kjer sta včerajšnje nedeljsko jutro z mamo nabirale jagode in tako do Lunine pečine kjer jo čaka neznanec.

Tam spet opazi enako postavo kot prejšnji dan. Počasi se mu približuje on pa jo ogovori: »Si ti Lyra Sunmoon? Daj kapuco dol, da vidim. Takoj!« Lyra vsa pretresena odkrije svoje kot jesenski listi oranžne lase in odvrne: »Da, to sem jaz. Zakaj pravzaprav sem tukaj, če mi lahko poveš?« Postava odkrije tudi svoj obraz in se mi predstavi: »Jaz sem Eirsn Graywood. Tu si, da ti pokažem kdo v resnici si.« Prestrašeno se Lyra premakne do njega in mu pokima: »Čakam! Nimam cel dan časa.« Eirsn se nasmehne in ji z roko nakaže naj pride za njim.

Odpravita se čisto do roba pečine in Eirsn reče: »Zapri oči in se prepusti toku in vsemu okoli sebe. Nič ti ne bo, ob tebi sem.« Lyra ga s strahoma pogleda in se prepusti vetriču in njegovemu srčnemu utripu, ki ga čuti na dlani. Eirsn se poda v vodo in z njim tudi Lyra.

Lebdela sta kot ptici do trenutka, ko sta s sunkom udarila ob gladino vode. Počasi sta se poglabljala vse globje v osrčje morja. Vse do dna.

Lyra se je prebudila na mehkih algastih tleh v jami z rožnato svetlobo in Eirsnom ob sebi. Nad njo se je gibalo podvodno bitje, ki ga je slabo videla. Okoli nje so se nabirali vijolični mehurčki okoli Eirsna pa temno zeleni. Lyra ni vedela kaj se dogaja okoli nje. Opazovala je plešoče bitje in mehurčke ter kmalu zaspala ob šumenju morskih tokov, ki so jo obdajali.

Čez nekaj časa se je zopet prebudila. A zdaj je bilo drugače. Pred njo je sedel Eirsn in jo držal za roke. Nista bila več sama z neznanim bitjem, ob njima je bilo še neznano dekle z morskim repom in s tetovažami po roki. Okoli vratu je imela ogrlico smaragdnega delfina in bisere na glavi. Bilo je kot v pravljici.

Lyra se dokončno zbudi in vstane. Razgleda se naokoli ter se zaveda, da je v globinah oceana ter, da lahko diha pod morjem, kar je njena dolgoletna želja za katero je vedela, da je nemogoče da se kdaj uresniči. Vsa začudena je izdavila. »Kje sem Eirsn? Kdo sem v resnici?« Eirsn ji je že skušal odgovoriti ampak ga je prehitelo prej omenjeno neznano dekle: »Pozdravljena! Jaz sem Smaragda in ti si v mestu pod oceanom imenovanim Aqualela. Naj te ne bo nič strah. Eirsn je moj prijatelj, ki varuje našo obalo pred nevarnimi bitji iz temnih globin oceana, ki želijo uničiti življenje na kopnem imenovanimi Morzoni. Pravi, da si hčerka Sama Sunmoona. Ali je res?« Lyra začudeno pogleda Smaragdo in odgovori: »Da, Sam je moj oče. Kaj je z njim? Se je vrnil?« Smaragda jo z nejasnim pogledom vpraša: »Kam naj se vrne? Je kdaj kam šel?« Lyra si roke postavi na obraz in začne jokati, Smaragdi pa še vedno ni nič jasno.