Živjo,:gift_heart: nov del je tukaj! Uživajte!:grinning:

Že hočem iti, ko se nečesa spomnim. »Kaj naj jima pa rečem?« vprašam Adriana. »Reči jima...,« začne tuhtati Adrian. »Reči jima, da se moramo do zasebne šole v Londonu odpeljati že danes, ker je veliko gneče in ker bi šola rada, da smo tam dva dni pred 1. septembrom oziroma pred začetkom pouka, saj bomo le tako čisto pripravljeni nanj.« Pokimam mu in grem iz sobe. Mami in oči sta v dnevni sobi. »Mami, oči, prišla sem se poslovit...,« previdno začnem. Začudeno me pogledata. »Kaj ne greste šele čez nekaj dni?« Previdno nadaljujem. »Arthur bi šel zaradi gneče na cesti rad prej, pa še... Em, šola hoče, da smo dva dni pred začetkom pouka tam, da bomo na pouk čisto pripravljeni.« To sem povedala lepše kot sem mislila. Starša me razumevajoče pogledata in prikimata. Po dolgem objemanju končno pridem do zraka in rečem. »Grem dat kovček v avto. Ko bom se pridem dokončno poslovit.« Starša prikimata in že stečem ven. Kovček mi vzame veliko časa, saj je tako težek in velik, da ga s stricem komaj spraviva v avto. Ura je deset do sedmih. Z Adrianom in stricem se gremo poslovit od staršev. »Adijo oči, adijo mami,« se vidimo za božič ali pa čez poletne počitnice!« rečem in pri srcu me malo stisne. Od njiju se poslovi še Adrian in potem še stric.

»Adijo ljubčka moja in Arthur, se vidimo,« zakličeta starša iz zgornjega nadstropja hiše. »Adijo,« se z Adrianom in stricem praktično zaderem,« tako moram vpiti, da me slišita iz avta. Avto spelje. Starša za nami mahata, dokler z avtom ne izginemo za ovinek. Poslavljanje je bilo tokrat zalo hitro, glede na to, koliko časa sem se od njiju poslavljala, ko sem šla v šolo v naravi. V Londonu bom prvič. »Adrian, magija obstaja, a čarovniški svet in Harry Potter tudi?« ga razburjeno vprašam. Adrian mi odgovori: »Čarovniški svet res obstaja, ampak v drugi galaksiji. Med nami je nekaj čarovnikov, ampak zelo malo. In ja, tudi Harry Potter je obstaja. Tako je slaven, da ga celo pri nas poznajo. Tudi vse tisto, kar se je zgodilo v filmih je res, le, da se igralcem, ki so igrali v filmu, niti ne sanja, da ta svet res obstaja.« »Uau!« rečem. Če prav sem verjela, da je vse to resnično, so me Adrianove besede vseeno presenetile. »Ampak, to se je zgodilo pred vsaj tisoč leti,« mi reče Adrian. Razočarano prikimam. Pogledam skozi okno in vidim napis hotel 4000 metrov. »Zakaj se vozimo proti hotelu? « vprašam Adriana in strica. Stric reče. »Tako ali tako je najbližji tu. saj se ne bomo ves čas samo vozili. Oh, šment!« Z Adrianom ga začudeno in prestrašeno obenem hkrati pogledava. »S sabo imam samo lomle in peruče!« se raztogoti stic. »Kaj je že...? Ajaaaaa, jaz imam nekaj denarja, ampak bomo vseeno morali na bankomat,« žalostno rečem. »Hvala Ariana, saj karte imam že kupljene, rabim samo še za... Ampak pozabi, res ti ni treba plačevati!« reče stric. Jezno ga pogledam. Adrian to vidi in poseže v pogovor. »Jaz imam še 250 eurov in če nam bo kaj pomagalo, 30 lomlov.« Stric ga hvaležno pogleda. »Zakaj, zakaj pa jaz ne smem plačati?!« se razhudim.


Se nadaljuje...