Pisalnica
Živjo, tu je nov del.:heartbeat: Res mi je žal, da ga ni bilo prej, ampak zaradi šole nimam časa, da bi ga napisala. Vseeno uživajte!:purple_heart::blue_heart::grinning::green_heart::heart::yellow_heart:
Ko sem končno urejena stric pritisne na gumb in tend je od vznotraj spet kot prej.
Danes je 30 avgust. Gneče skoraj ni, zato bomo na letališču že zvečer in se bomo lahko v miru pripravili na odhod. »Kdaj pa sploh je odhod?« vprašam Adriana. Odgovori mi. »Trikrat. Prvi razredi morajo nujno na prvo letalo, ki odpelje ob 9. zjutraj, ostali pa se lahko odločijo na katero letalo bodo šli. Naslednje letalo je ob 12., zadnje pa ob 15. Jaz bom šel kar s tabo.« Zadovoljno mu pokimam, saj bi bila rada čim prej v šoli in mi je všeč, da moram na prvo letalo. Najboljše pa je, da bo šel lahko Adrian z mano. »Na katero letališče pa sploh gremo?« se presenečeno vprašam. »Boš videla,« reče stric.
Zdaj je večer. Še vedno se peljemo po magičnem svetu, mi pa tudi še vedno ni jasno kje je letališče. Takrat stric reče. »Evo, zdaj moramo samo še nazaj v normalen svet, pa bomo tam.« Zdaj se na pol razhudim. »Hočeš reči, da smo se za brez veze ves čas peljali po tem svetu. Mislim, saj mi je všeč ampak, zakaj enostavno nismo šli po navadnem.« »Pa ravno v tem je fora,« se zasmeje stric. »Če želiš do tega letališča moraš iti po tem svetu, ker po navadnem svetu (da prideš do letališča) potrebuješ še enkrat toliko, če je gneča pa še dvakrat. In zato gremo malo pred letališčem v navaden svet, ker je letališče tam. Če bi bilo v magičnem svetu bi vse družine v katerih so magični samo otroci izvedele zanj, ker bi jih do sem morale pripeljati!« »Aaaaa,« zdaj mi je že vse bolj jasno. Stric čez nekaj časa res zavije skozi podobna vrata, ki so tudi vodila v ta svet. Ko pridemo v navaden svet zgleda, kot, da smo prišli iz avtopralnice. Tako vsaj nihče ničesar ne posumi. Zdaj se tend spremeni v avto. Avto se še nekaj minut pelje, potem pa pred sabo zagledam velik, ampak res velik napis: LONDON'S AIRPORT 500 m. Ker znam angleško vem, da to pomeni: LONDONSKO LETALIŠČE. In po pripisu 500 m je očitno tudi zelo blizu. Zelo se razveselim. Avto se pelje še naprej in čez minuto ali dve zagledam ogromno letališče. Avto se vstavi. Danes bomo prenočili v tendu. Brez skrbi, tudi če zgleda kot avto je od vznotraj lahko prikolica!« zadovoljno pove stric. Ko pritisne na gumb se spet vse spremeni. Z Adrianom in s stricem se vsedem za mizo. »Tri vrčake,« reče stric in iz nekje s krožnički vred priletijo tortam podobne sladice. »Pa ne spet,« gre na bruhanje Adrianu. »Od njih mi je bilo že na Magrydu slabo!« »No prav. Dve vrčaki prosim!« se jezno zadere stric in ena vrčaka nekam odleti. Ko poskusim svojo ne morem verjeti. Dejansko je dobra. In škržnjava trava tudi. Ker sem gledala Harry Potter in ognjeni kelih, se mi je prej zdela ogabna, ker se je tudi Harry zgnusil, ampak zdaj se mi je zdela zelo dobra. Ubistvu ima okus po sladkorni peni in smokijih! Ko smo pojedli je bil čas za spanje. Na to sem komaj čakala, ker bom (ko se bom zjutraj zbudila) z letalom odpotovala na Magryd!
Se nadaljuje...
Ko sem končno urejena stric pritisne na gumb in tend je od vznotraj spet kot prej.
Danes je 30 avgust. Gneče skoraj ni, zato bomo na letališču že zvečer in se bomo lahko v miru pripravili na odhod. »Kdaj pa sploh je odhod?« vprašam Adriana. Odgovori mi. »Trikrat. Prvi razredi morajo nujno na prvo letalo, ki odpelje ob 9. zjutraj, ostali pa se lahko odločijo na katero letalo bodo šli. Naslednje letalo je ob 12., zadnje pa ob 15. Jaz bom šel kar s tabo.« Zadovoljno mu pokimam, saj bi bila rada čim prej v šoli in mi je všeč, da moram na prvo letalo. Najboljše pa je, da bo šel lahko Adrian z mano. »Na katero letališče pa sploh gremo?« se presenečeno vprašam. »Boš videla,« reče stric.
Zdaj je večer. Še vedno se peljemo po magičnem svetu, mi pa tudi še vedno ni jasno kje je letališče. Takrat stric reče. »Evo, zdaj moramo samo še nazaj v normalen svet, pa bomo tam.« Zdaj se na pol razhudim. »Hočeš reči, da smo se za brez veze ves čas peljali po tem svetu. Mislim, saj mi je všeč ampak, zakaj enostavno nismo šli po navadnem.« »Pa ravno v tem je fora,« se zasmeje stric. »Če želiš do tega letališča moraš iti po tem svetu, ker po navadnem svetu (da prideš do letališča) potrebuješ še enkrat toliko, če je gneča pa še dvakrat. In zato gremo malo pred letališčem v navaden svet, ker je letališče tam. Če bi bilo v magičnem svetu bi vse družine v katerih so magični samo otroci izvedele zanj, ker bi jih do sem morale pripeljati!« »Aaaaa,« zdaj mi je že vse bolj jasno. Stric čez nekaj časa res zavije skozi podobna vrata, ki so tudi vodila v ta svet. Ko pridemo v navaden svet zgleda, kot, da smo prišli iz avtopralnice. Tako vsaj nihče ničesar ne posumi. Zdaj se tend spremeni v avto. Avto se še nekaj minut pelje, potem pa pred sabo zagledam velik, ampak res velik napis: LONDON'S AIRPORT 500 m. Ker znam angleško vem, da to pomeni: LONDONSKO LETALIŠČE. In po pripisu 500 m je očitno tudi zelo blizu. Zelo se razveselim. Avto se pelje še naprej in čez minuto ali dve zagledam ogromno letališče. Avto se vstavi. Danes bomo prenočili v tendu. Brez skrbi, tudi če zgleda kot avto je od vznotraj lahko prikolica!« zadovoljno pove stric. Ko pritisne na gumb se spet vse spremeni. Z Adrianom in s stricem se vsedem za mizo. »Tri vrčake,« reče stric in iz nekje s krožnički vred priletijo tortam podobne sladice. »Pa ne spet,« gre na bruhanje Adrianu. »Od njih mi je bilo že na Magrydu slabo!« »No prav. Dve vrčaki prosim!« se jezno zadere stric in ena vrčaka nekam odleti. Ko poskusim svojo ne morem verjeti. Dejansko je dobra. In škržnjava trava tudi. Ker sem gledala Harry Potter in ognjeni kelih, se mi je prej zdela ogabna, ker se je tudi Harry zgnusil, ampak zdaj se mi je zdela zelo dobra. Ubistvu ima okus po sladkorni peni in smokijih! Ko smo pojedli je bil čas za spanje. Na to sem komaj čakala, ker bom (ko se bom zjutraj zbudila) z letalom odpotovala na Magryd!
Se nadaljuje...
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
