Živjo! Pa ste končno dočakali nov del.:grinning:Res mi je žal, da nekaj dni nisem objavljala,:sweat::sweat::sweat: ampak imam ogromno dela za šolo. Uživajte!:purple_heart::grinning::blue_heart::purple_heart::heart::grinning::purple_heart::heart::grinning::green_heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::grinning::green_heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::grinning::green_heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::grinning::green_heart:

Še naprej se je večerilo. Kmalu je postalo že tako temno, da sem se čudila, kako lahko stric sploh kaj vidi. »No, ti zdaj pokažem,« veselo reče Arthur. »Poglej tole ročico. Ko jo pritisnem...« pritisne ročico in tend se čisto spremeni, »...bo tend tak.« Dobro se razgledam naokoli. Zdaj tend zgleda, kot prikolica. Sedež, na katerem sem prej sedela se čisto spremeni. Zdaj je mehek oziroma sploh ni več sedež, ampak je klop. Zraven klopi je miza in zraven mize še ena klop. Nasproti je prostorna kuhinja in vrata na katerih z velikimi tiskanimi črkami piše KOPALNICA. »Arthur! Ta stvar je tako velika, da boš z njo najverjetneje oviral cel promet, naredil zastoj, ali celo nesrečo!« se skoraj zaderem. »Oooh,« užaljeno reče stric: »Pa saj je od vzunaj še vedno enak kot prej in še vedno je v taki obliki kot tend, samo od vznotraj se je spremenil! Zdaj so si že skoraj vsi tende spremenili v prikolice, pa je kaj razlike?!« »Oprosti,« osramočeno rečem. Zdaj spoznam, da res ne bi smela dvomiti v stričeve odločitve in mišljenja. »A, ampak, zakaj pa nisi potem že prej naredil prikolice? Mislim... Imeli bi veliko več prostora...« Stric me prekine. »To je dovoljeno samo ponoči ali pa, če se vstaviš na kakem počivališču ali kje. Ooooh, zdaj grem pa spat.« »Ampak, kdo bo pa vozil tend?!« preplašeno vprašam. »O saj res,« pokima stric in pritisne na gumb, ki se je pojavil šele, ko se je tend spremenil v prikolico. Takrat zaslišim glas. »Aktiviran avtopilot.« »Hudo, a to pomeni, da bo tend sam vozil. A ve kam moramo?« navdušeno vprašam. Stric zaspano pokima in potegne za ročko na klopi nasproti moje. Takrat se klop spremeni v lepo zakonsko posteljo z baldahinom. Stric se takoj vleže nanjo in brez, da bi še kaj rekel zaspi. »Kje bom pa jaz spala?« vprašam Adriana, ki je še edini buden. »Poglej,« mi reče. »Da nastavim na dva...« Adrian pritisne na gumb, nato pa na ročico. Miza se nekako zloži ob steno, fotelj pa postaja vedno večji. Nazadnje se iz njega izoblikujeta dve postelji, ena zakonska in ena navadna. Zakonska se stisne k steni, navadna pa zleti nad njo. »Ti spiš zgoraj,« mi zaspano reče Adrian. Navdušeno mu pokimam in po lestvi (ki se je, nevem iz česa tudi izoblikovala) splezam na posteljo. Takoj, ko se pokrijem z deko zaspim. Sanjam lepe sanje. Kako bo na novi šoli in te stvari. Iz teme zaslišim glas. »Ariana, Ariana!« Prebudim se. Zdaj šele opazim, da me kliče stric. »Ariana, zbudi se, ker moramo pospraviti prikolico!« nejevoljno reče stric. »Ampak, saj je tend od zunaj še vedno enak. Nihče ne bi opazil, če bi imeli notri prikolico!« rečem še bolj nejevoljno kot stric. »Ja, ampak če nas dobijo bom plačal 500 lomlov in veš koliko je to!« se zdaj dokončno razburi stric. Nekaj časa se gledava, potem pa se sprijaznim s stričevo odločitvijo in se preoblečem.


Se nadaljuje...