Nekoč, globoko v gozdu, kjer sonce ni nikoli povsem doseglo tal, je stala zapuščena hiša iz črnega lesa. Nihče v vasi si ni upal blizu, saj so pravili, da hiša ponoči diha.

Majhna deklica po imenu Lina pa ni verjela zgodbam. Ko je nekega meglenega večera izginila njena mačka, je brez oklevanja sledila drobnim odtisom naravnost do te hiše.

Vrata so bila priprta.

Ko jih je odprla, so zaškripala, kot bi se pritoževala. V notranjosti ni bilo pohištva—le dolgi hodnik, ki se je zdel daljši, kot bi smel biti. Na stenah so visele slike… a obrazi na njih so bili spraskani.

»Muca?« je zašepetala Lina.

Nekaj je zašepetalo nazaj. Ampak ne njeno ime—temveč njen glas.

»Muca…«

Lina je obstala. Glas je prišel iz globine hodnika. Stopila je naprej. Z vsakim korakom je tla pod njo mehko zaškripala—kot bi stopala po nečem živem.

Na koncu hodnika je našla vrata. Bila so rahlo odprta, iz njih pa je prihajala tiha prasketajoča svetloba.

Ko jih je odprla, je zagledala svojo mačko… ki je sedela sredi sobe in strmela naravnost vanjo.

»Končno si prišla,« je rekla mačka.

Lina je zakričala in stopila nazaj—ampak vrata za njo so izginila.

Stene so začele dihati. Slike so se premikale. In iz vsakega kota sobe so začeli šepetati glasovi—vsi z njenim glasom.

»Ostani z nami.«

»Vedno si si želela prijateljev.«

»Zdaj nas imaš.«

Mačka se je počasi dvignila… njene oči pa so bile globoke in prazne, kot luknje.

Lina je hotela zbežati, a tla so se zaprla okoli njenih stopal.

Zadnje, kar so v vasi slišali tisto noč, je bil tih smeh—ne otroški, ne človeški.

Od takrat naprej ima hiša eno sliko več.

In če bi kdo dovolj pogumno pogledal… bi videl deklico, ki stoji na njej. Njene oči so spraskane.

Ampak včasih… ponoči…

se premaknejo.