Naslednjega dne se je Brina zbudila zelo zgodaj. Z nočne omarice je potegnila svoj telefon in ga prižgala. 4.17! Zaprla je oči in zaspati. Pa ni mogla. Vsaj kakšne pol ure se je vsa potna premetavala po postelji. Vstala je. Rahlo se ji je zvrtelo, a nič za to. Tiho je šla po stopnicah navzdol v kuhinjo. Previdno je odprla omaro, v kateri so kozarci. Natočila si je hladno vodo in jo v trenutku popila. Kozarec je želela postaviti na pult, amopak, ker ni dobro videla v trdi temi, ji je kozarec padel na tla. "Oh super!" si je jezno zašepetala. V roke je vzela metlo ter čim bolj tiho pospravila razbito steklo. Na srečo je nihče ni slišal.
Brina je tiho odšla nazaj v svojo sobo. Prižgala si je luč in vzela knjigo z naslovom Vojna in mir. Nekaj časa je brala potem pa je zaspala. Preostanek spanca se ni niti premaknila. Ko ji je zvonila budilka je Brina planila pokonci. Hitro se je uredila in si vrgla potrebne zvezke in učbenike v torbo.
Prišla je v jedilnicu, kjer je za mizo že sedel Nik in buljil v svoj telefon. "Kaj bo dobrega?" je vprašala, ko se je vsedla na stol. "Če misliš na zajtrk potem maslo pa med. Drgač nič novega," je rekel Nik brez, da bi odstranil pogled od telefona. Mama jima je prinesla zajtrk. Brina ga je hitro pojedla. Vzela je svojo torbo, šla na hodnik, si oblekla haljo, obula čevlje, se poslovila in stopila na dvorišče.
Ko je Brina prišla do vhoda v šolo, sta jo tam že čakali Tia Tjaša in Mia. Pozdravile so se potem pa so šle vsaka v svoj oddelek. Brina je vstopila v učilnico. Profesor ji je prijazno pokimal. Brina se je vsedla za svojo mizo in si pripravila zvezek ter učbenik za zgodovino. "Torej, kot sem že omenil prejšnjo uro, boste danes ustno ocenjeni. Rozman Ema," je rekel profesor Kavčič. Ema je počasi vstala in se prestrašeno premikala. V njenih očeh se je na daleč videlo, da jo je strah. Ko jo je prof. kaj vprašal je tiho jecljala. Tako je bilo pri vseh. "Lavrič Brina," reče profesor in pogleda Brino. Ta je mirno vstala in šla do profesorjove mize. Hitro in odločno je odgovarjala. Niti enkrat se ni zmotila. "Odlično Lavrič, še ena petica!" ponosno vzklikne prof. Brina je stopila nazaj do svoje mize in si pospravila zvezke. "Hej, pametnjakovička, a lahk prideš danes k meni domov?" Pol zares in pol za šalo vpraša Jaša. Brina ga je začudeno pogledala. "Zakaj?" NI mogla razumeti zakaj bi njen sovražnik želel njo povabiti k njemu domov. Brina ga je zmedeno gledala. Nič ni mogla razumeti. "Od kje ti ta misel?" ga je previdno vprašala. "Daj no, piflarka, najpametnejša si v razredu! Zgodovino sem dobu ena. Rabim nekoga, ki bi me učil snov!" jo je prosil. "Vprašaj Matevža, on je tudi pameten," se ni želela vdati Brina. "Ampak ti si pametnejša. Brina, prosim te!" je še naprej trmasto odgovarjal Jaša. "Okej prav, ampak nikoli več," se razneži Brina, ki ne zna vztrajati. "Ok, hvala ti, pametnjakovička!" reče Jaša in gre ven iz učilnice.
Brina je, še vedno zelo zmedena, šla iz učilnice. Šla je do stopnic kjer so se tri najboljše prijateljice vedno dobile med odmori. Brina je Mii in Tii Tjaši povedala kaj se ji je zgodilo. "Mogoče pa je zatreskan vate," je menila Tia. "Če pa sta sovražnika!" je Mia opomnila Tio. "Mogoče bo pa to kot v seriji Enemies to lovers," je rekla Tia. "Ne trapaj! Sovraživa se že od šestega razreda dalje!" jo je zavrnila Brina.
Po kosilu, ko so se dekleta poslovila,je šla Brina do stanovanja kjer živi Jaša. Pozvonila je. Na vratih se je prikazal mrk obraz Jašovega očeta. Ko je zagledal Brino, se ji je prijazno nasmehnil in jo povabil naprej. Gospa Pavlič, Jašova mama, ji je ponudila piškote. Brina se je zahvalila in jih z veseljem pojedla. Jaša se je kar naenkrat pojavil v dnevni sobi. "Super si le prišla!" je veselo vzkliknil, ko je videl nasmejano Brino, ki se pogovarja z njegovimi starši. Jaša je Brino pospremil v svojo sobo. "Katera snov te najbolj muči?" je vprašala Brina. "Hm, vse," je resno odvrnil Jaša.
Po učenju je Brina Jaši zbila v glavo vsaj malo znanja. Pojedla je še nekaj piškotov in se pogovarjala z Jašovo sestrico Hano. "Hvala za povabilo Jaša, zdaj pa res moram domov. Se vidiva jutri v šoli!" se je prijazno poslovila Brina. Ko je Brina zapustila stanovanje so se Jaša in njegovi starši začeli pogovarjati. "Res žalostno, kaj se ji je zgodilo v šestemu razredu," je začela gospa Pavlič. "Vse to in potem kar naenkrat... vse pozabi!" doda gospod Pavlič. "Ne skrbita mama in oči, vse se še ureja."
Brina je prižgala telefon in napisala svojemu očetu, zakaj je še ni doma. Hodila je in hodila. V gozdu, ob kateremu je hodila, je zaslišala glasove. Ker je Brina zelo radovedna je šla pogledat čemu tak hrup. Videla je štiri postave oblečene v temne barve. Kregali so se. "Ati a lahko nehaš s tem? Ubijanje ljudi, kraja..." je rekel prvi. "Pa kaj ti je? zaradi tega imamo veliko denarja!" ga je zavrnil njegov oče. "Stari kaj se ti je zgodilo?" se zasmeje tretji. Brina se je zamislila. Ta glas. Ta glas je tako podoben Filipovemu. Filip je Liamov sošolec. "Filip, ne še ti!" je zajamral drugi. Brina je opazila, da jo je četrta postava, ki ni rekla nič, opazila. Hitro je šla iz gozda. Poskušala je pozabiti na to kar se je zgodilo. Filip del tolpe!? Res je, da je nesramen, ampak Brina si nikoli ni mislila, da je del tolpe morilcev?
"Doma sem!" je zaklicala Brina, ko je vstopila v hišo. Luka jo je pozdravil. Brina je oddrvela v svojo sobico. Šla je za računalnik in šla na netflix. Gledala je film, ki je dolg 2 uri. Film je bil kriminlski, zato se je Brina spomnila na dogodek v gozdu. "Najbrž si samo domišljam," si reče.