Sedela sem za mizo in jedla zajtrk. Manja me je zaskrbljeno opazovala.
"Si uredu?"
Odkimala sem. Sploh nisem vedela na kaj sem odgovorila, bila sem preveč zamušljena.
"Mami me včeraj ni poklicala..."
Sem tiho rekla. Prikimala je in se posvetila zajtrku.
"Lahko bi jo ti poklicala, veš?"
Mi je rekel Maks, ki je sledil pogovoru. Skomignila sem.
"Če si ne more vzeti 5 minut zame si ne morem tudi jaz za njo..."
Sem jezno rekla.
"Oh, Lena..."
Je vzdihnila Manja. Vprašujoče sem jo pogledala a ona ni zaznala mojega pokleda. Opazovala je skupino deklet, ki so se bučno pogovarjale.
"Koga pa gledaš?"
Sem jo z zanimanjem vprašala.
"Eh, samo moja mrzla sestrična je...Ime ji je Katarina."
Ko je dojela, da jo oba z Maksom začudeno gledava, ker je ni šla pozdravit je dodala.
"Pred kratkim sva se grozno skregali."
Rahlo je zardela in videti je bilo, da ji je žal.
"Lahko bi ji vsaj pomahala..."
Sem poskusila. Manja me je trmasto pogledala. Odkimala je. Pogledala sem proti Katarini. Imela je dolge zlate lase in strupeno zelene oči. Nos je imela posut s pegicami kot Manja. Tudi ona me je pogledala in se mi veselo nasmehnila. Pomahala sem ji in ona mi je pomahala nazaj. Ko sem se obrnila nazaj k Manji me je ta zgroženo opazovala.
"Si ji pravkar p-p-pomahala?"
"Ji ne bi smela?"
Sem mirno odvrnila.
"Mislim, (s pogledom je prešinila Katarino) grozna je... Nesramna..."
Videti je bila popolnoma raztresena.
"No do mene je prijazna..."
Sem se nasmehnila in Manjo pomirjujoče pogledala.
"Videti je kot, da je zelo popularna."
Je vzkočil Maks in Manja ga je zaničljivo pogledala, da se je ta zgroženo zdrznil.
"N-n-n-nisem mislil tako...Itak, da si ti boljša!"
Se je popravil in rahlo zardel. Morala sem se nasmejati.
"Torej, mislila sem obiskati zabavo ob plaži..."
Sem začela in ju proseče pogledala.
"Pa saj nisi ribič!"
Je zavil z očmi Maks.
"Moj pradedek je bil!"
Se je nasmejala Manja. Resno sem jo pogledala.
"To nam lahko pomaga..."
Sem počasi rekla. Maks se je posmehnil moji pripombi a je ob mojem zaničljivem pogledu raje utihnil.
"Ej! Kdo je to? Nisem ga še videla!"
Se je po parih minutah tišine oglasila Manja. V jedilnico je prišel mlad prikupen fant s kovčkom v desni roki na katerem je pisalo. GABER.
Zgroženo sem pogledala okoli sebe. Imel zlate skodrane lase in sivo - modre oči. Nekaterim je veselo pomahal. Popravila sem si lase in glavo obrnila v nasprotno smer.
"Lena, Manja, Maks! To je Gaber. Pridružil se vam bo v sobi. Lena mu lahko prosim razkažeš dom?"
Zastal mi je dih. V grlu sem začutila ogromen cmok. Prikimala sem brez, da bi se obrnila v njegovo smer.
"Je vse uredu?"
Me je malo preglasno vprašala Manja. Zardela sem. Nisem ji odgovorila. Počasi sem se obrnila v stran kjer je stal Gaber in upala, da me ne bo prepoznal. Prepozno... Vame je nemo zrl z odprtimi ustmi.
"Hej..."
Sem sramežljivo rekla.
"Oj."
Mi je kratko odgovoril. Z roko sem segla po mojih laseh in mu pomignila naj mi sledi.
"Spremenila si se."
Mi je šepnil, ko sva se vzpenjala po stopnicah. Nejeverno sem ga pogledala ( bolj za hec ) a on tega ni tako razumel.
"Resno mislim..."
Je čisto resno rekel.
"Seveda sem se spremenila ti bučman!"
Sem se zarežala. Ko sva prišla v sobo sem s prstom pokazala na pograd, ki je bil že pripravljen zanga.
"Maks se je zelo potrudil...Moraš se mu zahvaliti."
Sem mu rekla in ga pogledala globoko v oči. Postelja je bila lepo postlana. Odeja in vzglavnik sta bila sveže umita.
"Ja..."
Je negotovo rekel Gaber. Nisem ga poslušala. Opazovala sem morje čez okno. Nenadoma sem na obali zagledala steklenico. Bila sem šokirana.
__________________
bahahaha! spet sm mal evil ampak sej pride naslendji del res res kmalu. (upam). no ja napiste ce vam je biu usec. zdrj se nam je pridružu še Gaber pa se velik ljudi pride sam use ob svojem casu.