»Super, kaj pa zdaj?
»Utihni, Mike, da lahko razmišljam.«
Ponesreči sem spustila meč in padel je naravnost, med nogi zmaja.
Zmaj me je poskušal spraviti dol z njegovega hrbta, (No, če bi jaz imela nekega majhnega palčka na hrbtu bi naredila isto. Zato ti ne zamerim, zmaj) a mu ni uspelo, ker sem se ga trdno držala.
Poskušala sem ga počohati, a se je umikal vedno, ko sem ga hotela.
»Ne bo ti uspelo!«
*i*Mike*i*.
»Mike!«
»Kaj!?«
»Vzemi meč!«
»Kaj!?«
»Rekla sem; vzemi meč!«
Mike me je previdno pogledal, in to pomeni; greš lahko raje tiii??
Previdno sem skočila dol in se hitri koraki pomikala do meča.
Bilo je velika težje, kot v kakšnih igralih.
Ko sem prišla do meča sem ga prijela ravno v trenutku, ko se je zmaj obrnil in me zagledal. Približal se mi je in se že pripravil na malico, zato sem jaz dvignila meč.
Za nekaj časa je miroval in buljil v meč, nato pogledal mene in se ulegel tik red mojimi nogami.
»Kaj počne?«
»Ne vem. Meč. Vrzi ga.«
»Kaj?! Ne.«
»Ni tvoje življenje!«
»Ja ,mogoče pa je!«
Prisil me je, da sem ga odvrgla.
»Kaj pa zdaj?«
»Ne vem. Verjetno zaradi meča; in ker ve, da si njegova lastnica…Ta meč ima moč vode, tudi ti jo imaš v sebi. To pomeni, da je zmaj voden!«
Samo gledala sem ga.
»Vav, pametnjakovič.«
»Tvoj je.«
»Kaj, kdo?«
»Zmaj. Kdo pa.«
»Kaj, ne. Niti slučajno! Zaradi njegove vrste…«, pokazala sem na zmaja, »Sem mislila, da je moj prijatelj mrtev. Zato niti slučajno.«
»Prav. Ampak moraš. Zdaj je tvoj. Sledil ti bo kamor koli. Samo, če ga izuriš…«
»Ne bom urila zmaja!«
»…Te bo pustil pri miru.«
»Ne, ne bom.«
»Daj, nooo.«
»Prav, ampak samo za Cedrika.«
»Izdajalca…«
»Utihni.«
»…Tata…«
»Tata? Saj ni nič ukradel.«
»Hm. Ti tako misliš. Spočij se.«
»Prav, naj ti bo.«
------------
*i*Spet sem sanjala.
Slišali so se glasovi. Tema.
Nato me je nekdo potegnil v grmovje.
»Kaj je narobe s tabo!? Skoraj si uničila načrt!«
Porinil me je, nekam v temo. Slišala sem glas.
*b*Cleo…*i**b*