Nisem vedela, kaj narediti. Sklonjena sem bila nad šolskim lijakom in izkašljevala kri. Bilo mi je slabo. To je bilo že drugič, odkar sem tisti grozni dan prvič izkašljala kri. Nikomur nisem povedala. Bala sem se. In nekaj sem čutila. Da to ni bila bolezen. Da mi je to počel *i*on*i*. *i*On*i* me je mučil z nočnimi morami z mrtvimi ljudmi, ki so me vlekli pod vodo, in s trupli ljudi, ki sem jih imela rada. Že vse od tistega dneva, ko sem prvič izkašljala kri, torej tri dni nazaj.

Nazaj sem se vzravnala in se zazrla v ogledalo. Moj obraz je bil normalen. Nihče ne bi ugotovil, da me nekaj (nekdo) muči. Kajne?
Dlani sem odlepila od roba lijaka in si obrisala pot. *i*Samo še tri šolske ure,*i* sem si ponavljala v glavi. Te zadnje dni sem se komaj privlekla skozi življenje. Stalno sta me spremljala strah, da bom kašljala kri, in prebliski mojih nočnih mor. Zakaj me ni pustil pri miru? Sem bila samo naključna tarča za njegovo zabavo ali kaj pomembnejšega?
*i*Kaj povezanega z očetom,*i* me je zadelo kot strela z jasnega. Oče je v pismu govoril o tem, da ima naša družina neke čudaške moči in smo ''povezava med dvema svetovoma'', kot se je izrazil. Me je zato vampir mučil? Da bi odprl to ''povezavo'' ali moč? Pogoltnila sem.
*i*Upam, da ne.*i*
Tedaj sem zaslišala njegov smeh. Zajel me je hlad. *i*Ah, Ava. Nisi tako daleč os resnice, a vseeno dovolj, da se motiš.*i* Nenadoma so v moji glavi začeli šepetati glasovi. Na stotine, na tisoče glasov, ki so šepetali eno samo stvar: *i*Mrtva je*i*. Pokrila sem si ušesa, kot bi to lahko pomagalo, in se zaprla v stranišče. Sesedla sem se na školjko in jokala.
*i*Zakaj me ne pustiš pri miru?*i*
Nisem dobila odgovora.

*

Utrujeno sem se vlačila skozi hodnik in se poskušala zliti z množico. Prezrla sem vse, kar je bilo zanimivo, saj so v moji glavi še vedno šepetali glasovi. Hotela sem ven, na svež zrak, sesti na kako klopco in strmeti v prazno. No, hah, ni mi uspelo.

»Hej, Grobarka.« David me je zagrabil za ramo in me obrnil proti sebi. »Kaj pa je s tabo? Umiraš? Se boš pridružila očku?«
Utrujeno sem se namrščila. »Pusti me.« Obrnila sem se in že hotela oditi, a me je zgrabil za ramo in me močno porinil v omarice. Opotekla sem se »Nehaj.«
»Kaj je, Gravesova? Te je strah?« Naredil je jokajoči obraz in se začel delati, da briše solze. »S-strah me je! Jokala bom!« Jack poleg njega se je začel na glas smejati in mu pritegnil.
»Ja! Ime mi je Ava Graves, sem uboga punca, katere oče je crknil, ko sem bila še majhna! Zdaj bom pa jokala!«
Želela sem si, da mi ne bi bilo mar. Da me ni bi prišlo do živega. Pa mi je. V grlu so me tiščale solze in poskušala sem jih pogoltniti. Jack in David sta se še vedno norčevala. Vedno več ljudi je strmelo. Nisem več zmogla. Še malo, pa bi bila kaplja čez rob.

»Hej, Johnson! Utihni!«
Davidova pozornost ni bila več na meni, temveč na starejšem dekletu, ki je mirno slonelo na garderobnih omaricah in se zelo očitno in imelo namena premakniti. Med ustnicami je imela cigareto. Temne valovite lase je imela postrižene do brade. V nosu je imela pirsing – rinko. Nosila je črno usnjeno jakno in temne široke kavbojke. Nisem poznala njenega imena, a sem jo velikokrat videla med glavnimi odmori kaditi s skupino drugih dijakov.
»Kaj hočeš?« je zarenčal David. Ko mu dekle ni odgovorilo, se je spet posvetil meni. »Oh, poglej, že joka.«
Tedaj se je dekle odlepilo od omaric in pristopila do njega »Utihni,« mu je mirno rekla in vanj izdihnila dim cigarete. Zakašljal je.
»Ali pa kaj? Me boš zadušila s svojim zadahom,« se je posmehnil in vsi ostali so se zasmejali. Dekle je ostalo hladno. Potem pa ga je zgrabila za ovratnik majice in ga močno treščila v omarico za njim, brez da bi ga spustila.
»Hočeš, da te punca udari? Pretepe?« mu je zagrozila. Otresel se je je in jo jezno pogledal v oči. Potem je odšel, že skoraj zbežal, stran in s seboj potegnil Jacka. Množica dijakov se je razočarano razšla in sama sem ostala z dekletom.
»Hm.. hvala,« sem izdavila, a je zvenelo kot vprašanje.
»Ni problema. Prej bi ti pomagala, a… No, recimo, da se ne zadržujem preveč notri,« je rekla in se naslonila na omarico.
»Dobro je,« sem zamrmrala. Dekle mi je pomolilo roko.
»Liv. Liv Tucker,« je rekla.
»Ava Graves. No, saj že veš to.« Segla sem ji v roko. Liv se je razgledala naokrog.
»Moram ven. Učiteljem ne bi bilo preveč všeč, če bi me dobili kaditi notri,« je rekla. Potem je odšla in me pustila samo.

------------------------------
Souu, u temu delu se bejsikli nč ne zgodi, ampak je bil potrebn, hehe<33 um, ja no. tole se bo še vlekl...
ouu a zej opažam, da sm na začetku ful pisala opozorila, če je blo not npr nasilje, zej pa zmer pozabm to (lol sej mi je itak useen, ka ste že navajeni)<33

lysm:black_heart:
loly