»Madeline,« sem veselo zamrmrala, a se ni zdelo, da bi me slišala. Tudi videla me ni. Še vedno je pogledovala naokrog in klicala na pomoč. »Madeline, tukaj sem.« Poskušala sem se je dotakniti, a je moja roka šla skoznjo. Ali pa je ona šla skozi mojo roko – saj ni pomembno. Ugotovila sem, da me ni zares tu. Da sem le opazovalka. Zajel me je obup. Malo je manjkalo pa bi še jaz planila v jok.

»Halo?!« je še enkrat v obupu zaklicala Madeline. Potem je izbruhnila v jok. Objemala se je čez prsi, a se ni mogla pogreti. Tudi mene je začelo zebsti. Nisem vedela, koliko časa je Madeline preživela tu notri. Dan, noč, le nekaj ur? A bila je obupana. Očitno ji ni bilo mar za smolo, saj se je s hrbtom naslonila na najbližje gnilo drevo in se sesedla na tla. K sebi je prižela še noge in skozi solze strmela v svoja opraskana kolena.

Bolelo me je. Da sem jo videla tako. Mojo nasmejano, optimistično in zabavno prijateljico… tako. Obupano. Nesrečno. Izgubljeno. Na robu smrti. Vedela sem, da me ne vidi, da ne ve, da sem tu, a sem vseeno sedla zraven nje.
»Tukaj sem,« sem še enkrat poskušala, upajoč, da me bo slišala. Ni me. Še naprej je ihtela. Zdaj sem začela jokati tudi jaz. »Madeline, tu sem! Spravila te bom domov! Me slišiš?! Daj no.« Glas se mi je zlomil. »Prosim.«

Nenadoma je cel gozd stresel grom. Madeline je dvignila glavo in pogledala v nebo. Oblaki so bili vedno gostejši. Vstala je in jaz z njo. Šla je na mojo stran drevesa, skozme, in se zazrla v nevihto, ki je bila vsak trenutek bliže. Njeno ihtenje se je počasi umirilo, a si je še vedno morala iz lic brisati solze. Nisem vedela, kaj ji gre po glavi, a se je zdelo, da razmišlja. Potem se je obrnila stran od nevihte in odšla proti drugim drevesom in odpadlim vejam na tleh. Začela jih je pobirati in z drugih dreves lomila veje. Še vedno ni bilo videti, da bi jo smola motila.

Madeline je palice začela postavljati tako, da so bile naslonjene na drevo. Dojela sem, da si dela zavetje pred nevihto. Če bi bila jaz na njenem položaju zagotovo ne bi pomislila na to. Prehladila bi se na dežju in umrla. Ampak Madeline je bila pametnejša. Ob tem sem se skoraj nasmehnila. Skoraj, saj sem takoj pomislila na vse ostalo, kar jo lahko ubije – ni bilo vode in hrane, zrak je bil slab, zagotovo je bila tu okrog kaka pošast. Madeline je hodila vedno bolj daleč po palice in jaz sem jo onemoglo opazovala pri delu. Ni ji vzelo veliko časa in že je imela bivak. Bilo je ravno nekaj sekund, preden se je ulil dež. Madeline je se je stisnila pod streho iz vej in tam obsedela. Zastrmela sem se v dež.

Nenadoma je podobo sveta nekaj raztrgalo na kose, kot bi raztrgal platno za slikanje s sliko na njem, in izgubila sem tla pod nogami. Madeline je izginila. Zdaj sem sama padala skozi neskončno črnino. Začutila sem *i*njegovo*i* prisotnost. Začutila sem njegovo jezo. Ni hotel, da vidim Madeline. Ni mi hotel dati upanja. Okrog zapestij sem začutila vrvi. Potem sem začutila pljusk vode v svoj obraz in bila sem v črni vodi. Spet so me ovijala črna dimasta telesa in na tisoče glasov, ki so šepetali: *i*Mrtva je.*i* Ena od rok me je začela daviti in zabrcala sem z nogami. Voda je izginila, a še vedno nisem mogla dihati.

Potem sem se zbudila. Nisem mogla dihati. Še vedno me je nekaj davilo. Z rokami sem segla k vratu in začutila vrvico, ki me je davila. Pretrgala sem jo in z vratu potegnila ogrlico z oniksom. Končno sem imela zrak. In tokrat nisem jokala. Tokrat sem se počutila zmagovalno.
*i*Lahko ga odženem. Le v mislih je. In te so moje.*i*

*
idk why, ampak hočm poudart dve stvari: Madeline je ževa in Ava se lahko upre unmu tipu. (Komi čakam da vm loh rzkrijem njegov ime, ker je že mal bedno zmeri napisat un tip). ow, ja inSWS na žalost so ble sanje :(
to je to za dons
bye<3