Dnevi so se od takrat do petka vlekli izredno počasi. Tiste tri dni sem komaj preživela. Bil je začetek decembra in s tem je prišel hlad. Doma sem stalno morala nositi volnene puloverje in nogavice, ki jih nisem mogla stlačiti v čevlje – s tem je prišlo stalno menjanje nogavic, kar je bilo nadležno. Oniks sem morala imeti nad puloverjem, drugače bi povsem zmrznila. Oniks je bil edini v naši hiši, ki se je zdel navdušen nad mrazom brez snega. Zdelo se je, da je skoraj žarel. Nisem bila povsem prepričana, kako se je tako ohladilo v roku treh dni. Tisto noč, ko naju je Abigail ujela, je bilo še dovolj toplo za jakno.

Izkašljevala sem kri, se dolgočasila in se med odmori družila z Liv. Nisva govorili o vampirjih, moji družini ali tisti noči. Liv ni več spraševala. David me je pustil pri miru. Blaka sem le vsake toliko časa zagledala, ko je oprezal za nama z Liv. Tudi profesorja Smitha smo se znebili – zamenjal je službo iz bog ve kakšnih razlogov. Vse se je zdelo popolno.

No, ni bilo.
Še vedno je bil v moji glavi. Vampir. Še vedno sem izkašljevala kri. Še vedno sem se vsakič, ko smo imeli zgodovino, čeprav smo imeli drugo učiteljico, pred vrati učilnice tresla od strahu. Še vedno sem videla rjavookega Abigailinega vampirja, ko je bil tako blizu Liv, da bi jo zlahka ubil. Še vedno sem v očeh imela sliko Madeline v gnilem gozdu. Še vedno nisem imela odgovorov na vprašanja. Da, zdaj sem vedela, da je Abigail moja sestra in, da sta ji to nekako naredila moja starša. To, kar je. A nisem vedela nič več o mojem očetu. Če že, sem vedela manj. Očeta sem imela rada, bil je ena najboljših stvari v mojem življenju, a…. Ali sem ga sploh kdaj poznala?

Zdaj je bil petek. Končno tisti konec tedna, ki sem ga čakala, čeprav ne bi takoj imela vikenda, saj sem bila z Grace dogovorjena – no, ne ravno dogovorjena, saj mi je Grace to ukazala – , da k njej pridem danes ob šestih. Hodila sem z gručo ljudi, ki je šla v isto smer kot jaz. Strmela sem v svoje čevlje in še vedno upala, da me nihče ne opazi. Za trenutek sem dvignila pogled.

In ga zagledala. Njega. Vampirja. Zdelo se je, da ga nihče drug ne opazi, nekdo je šel celo skozenj. Ni se zdelo, da mu je mar. Zlobno se mi je nasmehnil in razkril podočnike. Zamrazilo me je. Zaprla sem oči, potem pogledala v tla in hodila naprej. Čutila sem, kako se mi je nekaj v pljučih dvigovalo. V ustih sem dobila okus po krvi. Stekla sem v stranišče, ki je bilo zdaj nezasedeno in se zaklenila notri – v celotno stranišče, ne le v eno kabino. Naslonila sem se nad lijak, a ni bilo nič. Nobenega kašlja. Nobene krvi.

Pogledala sem gor. Nenadoma se mi je pred očmi pojavila podoba Madeline. Mrtve, raztrgane, brez svetlobe v njenih očeh.
»Nehaj,« sem zamrmrala in zaprla oči, a ni pomagalo. Začutila sem njegov dih nad mojim levim ušesom in ga tam tudi zagledala v ogledalu. Ostala sem zmrznjena od strahu. Moj dih se je spreminjal v paro, tempreratura se je znižala.
»Samo vdaj se,« je zašepetal. Čutila sem svoj srčni utrip v prsih. »Pomagaj mi vstati in izpustil jo bom. Vrnila se bo nazaj. Če ne bo umrla.« Prisilil me je, da sem ga pogledala v oči. »Če ne bo umrla.« Dotaknil se je mojega lica. Njegova roka je bila ledeno mrzla. Ugriznila sem se v ustnico, ko so mi v oči stopile solze. Začela sem hoditi nazaj, se mu umikala, a je bil vedno zraven.
»In ti boš kriva, da bo umrla,« je zašepetal. Zaihtela sem. Hotela sem le zbežati, pa naj me stane česarkoli. A nisem mogla. Samo stala sem tam, v kotu kopalnice. Se objemala čez prsi in se poskušala umakniti nečemu, česar ni zares tu.
»Privid si,« sem rekla, čeprav se mi je glas tresel od joka. Pomilovalno se je nasmehnil.
»Je to sploh pomembno?« je vprašal. Stisnila sem se ob steno in po njej zdrsela na tla. Pokrila sem si ušesa, kot bi lahko pomagalo.
»Nehaj. Prosim, samo nehaj.« Še naprej sem jokala. Njegovi mrzli prsti so me prijeli za brado in moj obraz je dvignil k svojemu.
»Ne mrem, ko sem tako blizu,« je rekel. Iztrgala sem se mu in zakopala glavo med kolena.
»Nehaj,« sem zajokala. Nenadoma so se po stropu začele delati razpoke. Nekaj kosov je padlo dol in skoraj zadelo vampirja. Umaknil se je. Zdel se je zmeden, jezen.
»Ne misli, da me lahko tvoje moči odženejo, mlada Gravesova,« je temačno rekel in izginil. V pljučih se mi je dvignilo. V mislih sem zaklela in stekla do lijaka, še vedno ihteča, in izkašljala kri.

Tokrat je bolelo. Zdelo se mi je, da mi je kislina prežgala sapnik in žrelo. Moja pluča so gorela. Od bolečine so se mi iz oči ulile solze. V mislih sem zaslišala šepet.
*i*Ti si kriva.*i*
Zaihtela sem. Potem sem pogledala proti vratom – in tam je stala. Liv.

***
lep tedn vsem<33