hajj, guyss🫶:heart: no, evo, 1. december je zato pa sm se odločla eno novo zgodbo objavit <3 no, upam, da vam bo všeč pa da boste uživali ob branju <3 bo pa taka mal fantazijska, mal pustolovska mal ljubezenska pa tut žalostna<3 no, love you all<3

~Olivia
"Ti smrklja, nesramna pridi že dol in pomij posodo, pobriši mizo in posesaj kuhinjo!" Spet sem zaslišala njun glas. Glas oseb, ki ju nikoli nisem marala. Glas moje mame in očeta. Vem, da se zdi čudno, a moja mama in oče nista bila kot ostali starši. Vsak dan sta bila bolj nesramna do mene, ko sem naredila kaj narobe mi nista tega lepo povedala kot ostali starši, ampak sta kričala name in me tepla. Mene in moje petnajstletne sestre Chloe nikoli nista imela resnično rada. Imela sta naju za služkinji. Chloe je bila edina oseba, ki me je res razumela. Vedno je bila tu zame in vedno me je razumela. Bila je najboljša starejša sestra kar bi si jo lahko predstavljala. Imela sem tudi štiri, super prijatelje. Lily, Lauro, Nicka in Liama. Bili so super prijatelji, a nikomur od njih si nisem upala povedati česarkoli o mojih starših. Na žalost sem vedno držala stvari v sebi. Takšna sem.

Sporočila, ki smo si jih pisali z Lily, Lauro, Liamom in Nickom:
Jaz: Haj, kako ste kaj?
Lily: Okej, ti?
Jaz: V redu.
Liam: Ej, a bi se jutri dobili?
Jaz: Ja, lahko. Kje?
Nick: Jaz lahko. Vidve, Lily in Laura?
Laura: Jaz imam tudi jutri čas. Ob kateri uri?
Lily: Jaz imam čas. Liam, kdaj in kje si mislil?
Liam: Hm, a veste tisti gozd, ki vaščani pravijo, da tam straši?
Jaz: Da, zakaj?
Liam: No, lahko bi se tam dobili pa šli tisti gozd raziskati?
Lily: Hm, ne vem...
Nick: Em...kaj, če pa imajo vaščani prav? Ali ni neka legenda, da se je nekdo enkrat izgubil v tem gozdu in tudi umrl in zdaj njegov duh tam straši?
Laura: Ali niso vaščani rekli, da iz gozda slišijo čudne glasove?
Lily: Hm...raje ne.
Jaz: Ne vem...
Liam: Pa dej a vi realno verjamete tem govoricam? To itak nič ni res...samo navaden gozd je.

Liam nas je prepričal, da to ni res in dogovorili smo se, da se dobimo jutri ob 15:00. Ta dan si bon zapomnila za vedno. Vedno bo ostal v mojem spominu.

Iz misli me je predramil mehak glas. Chloe. Sploh nisem slišala kdaj je vstopila v mojo majhno sobo.
"Hej, Olivia bi šle mogoče ven na en lep sprehod, seveda, če bosta mama in oče dovolila."
"Hej, itak. Samo upam, da bosta dovolila."
"Ja, ju grem vprašat."
Chloe se je čez nekaj minut vrnila z nasmehom na obrazu.
"Sta dovolila?"
"Da. Prva stvar v tem mesecu, ki sta nama jo dovolila," je izjavila z nasmehom na obrazu.
"No, greva?"
"Da. Ampak do šestih morava biti nazaj, tako sta rekla mama in oče."
"V redu."
S Chloe sva se odpravili do veže, si obuli adidaske in se odpravili na sprehod. Bil je lep poletni dan. Odločili sva se, da bova naredili krog okoli naše vasi. Na sprehodu je bilo, z eno besedo odlično. S Chloe sva se celo pot pogovarjali in končno sva imeli malo miru pred starši.