hajj girlies nov del prav za vas<33
po dveh tednih sem pa le neki uspela
°°°°°°°°°°°°°°
8. marec – kraj brez središča

Zbudila sem se.
"Kaj se dogaja, kdo sem, kje sem, zakaj sem, od kdaj sem, a so to sanje?"
Sem se spraševala, in dosti kmalu ugotovila, da to še zdaleč niso sanje...temveč nočna mora resničnosti.
Tla pod mano niso bila trdna, pa vendar sem jih čutila. Gost, črn dim, kot bi hodila po raztopljenih sencah, ki so se plazile pod mojo kožo.
Vse je bilo tiho, prazno, zapuščeno; slišalo se je le moje divje dihanje.
Nekakoo...kot bi se zrušila v nek vzporedni svet, ki me ne priznava. Svet brez časa. Brez spomina. Brez mene.
"Niva…Niva...Niva...Niva...Niva!?"
Ime je zašepetalo skozi meglo. Ne iz ust, temveč iz samega prostora.
Globoko, staro, kot bi ga nekdo nekoč izrekel in zdaj odmeva naprej v neskončnost.
Zazeblo me je. Pogled sem obrnila na vse strani, toda tam ni bilo ničesar. Samo tema. Tema, ki gleda nazaj.
Nisem odgovorila. Nisem znala. Samo stala sem tam, z občutkom, da če spregovorim, se bo nekaj zlomilo.
Mogoče jaz.
°°°°°°°
In potem sem nekaj zagledala.
Vrata.
Sredi praznine. Stara, iz temnega lesa, razpokana od let, kot koža starega človeka. Iz njih je kapljala para, toda nekam nenavadna.
Stopila sem naprej.
Korak. In še en. Vsak težji od prejšnjega. Zrak je bil lepljiv, kot bi hodila skozi nevidne vezi. Ko sem se dotaknila kljuke, me je streslo. Mrzel tok je stekel iz dlani po hrbtenici in se ustavil nekje v prsih.
Vrata so se odprla. Počasi. Z zvokom škripanja, pomešanega s šepeti. Kot da nekdo stoji za njimi in zadržuje dih.
Stopila sem skozi.
In svet se je raztrgal.
Bila sem… v svoji sobi. Ampak ne zdajšnji. Tisti izpred let. Tapete so bile iste, le da svetlejše, brez prask.
Knjige na polici urejene.
Slike na stenah vse tiste, ki jih je mama vrgla stran.
Medvedek na postelji. Tisti, ki sem ga nekoč zlomila, a zdaj je bil spet cel.
Vse je bilo preveč popolno. Sterilno. Kot lutkovna predstava mojih spominov.
"Kaj za vraga je to! To ni resnično!"
Sem si zašepetala. A glas se ni vrnil k meni. Kot da tukaj ne štejejo misli. Samo občutki.
Na mizi je ležala nova knjiga.
Tanek. Temen. Platnice trde kot kamen.
Z zlatimi črkami sem videla napis, ki se je glasil: "Kar si pozabila."
Nisem se hotela dotakniti.
Knjiga se je odprla sama. Strani so se listale, a črnilo je bilo še sveže. In potem… sem padla. Vanjo.
Ne fizično. Globoko. Čustveno. Kot bi se moje misli razlile čez črke in izgubile obliko.
Negibna sem z 'mislimi padla v knjigo'.
Nič nisem mogla storiti.
Prevzela me je.
Nova soba.
Stari spomin.
Osemletna jaz, stisnjena v kot ob medvedka.
Kriki iz hodnika. Mami in oči, ki se kregata.
Vrata, ki se zaloputnejo.
Jaz vsa prestrašena.
"Sama si si kriva."
Je rekel glas.
Zamrznila sem. Obrnila sem se, toda nikjer nikogar.
Potem sem jo zagledala.
Ogledalo. V njem jaz. A ne jaz.
Oči bolj temne ter globoke kot ponavadi.. Usta z velikim nasmehom. Ampak ne ravno veselim
"Ne beži, Niva!"
Je rekla.
"Ti si me priklicala. Z vsakim spominom. Z vsako bolečino."
Srce mi je divjalo, a telo je obstalo.
"Aaaaaaaaaaaaaaa!"
Sem kriknila in razbila ogledalo.
Toda....koščki so šli nazaj na svoja mesta.
Tista v ogledalu je stegnila roko proti meni. Steklo ni bilo več ovira.
"Knjiga te pozna."
Je šepnila.
"In tukaj… nisi več sama."
*roza*°°°°°°°°°*roza*
No to bo to za danss<33
Tist ki hoce da ga obvescam naj napise...
zaenkrat obvescam:
~rapo
~laro
okej guys uzivejte:kissing_heart:
*i*vasa girlyka*i*