3. POGLAVJE

Adriana je tistega usodnega dne v svoji krvi začutila nekaj povsem novega, nekaj neznano težkega. Kri ji je besno udarjala ob kožo. Pritisk v zraku je bil skoraj neznosen, kot bi ji nevidna roka pritiskala na pljuča. Začutila je, da se tam zunaj pripravlja nevihta, kakršni ljudje v vasici še nikoli v zgodovini niso bili priča. Vendar pa takrat, v svoji mladostni, nedolžni nevednosti, ni razumela najpomembnejšega pravila usode: ta strašni vihar se ni pripravljal le v najtemnejših globinah oceana, ampak je hkrati tlel v njej sami. Bila je nevihta, ki bo kmalu neizprosno raztrgala njeno celotno resničnost na kose.

Adriana je že od nekdaj naravnost oboževala tiste težke, divje in temne valove, ki so se valili proti obali tik pred samim izbruhom pravega neurja. Voda je imela takrat v sebi nekakšno divjo, prvinsko moč, ki jo je neustavljivo privlačila. Namesto da bi pobegnila na varno, pred mrazom v njuno skromno kočo, jo je morje neustavljivo vleklo k sebi, zato je odšla plavat. Ker pa se do tistega dne še nikoli v življenju ni spustila v prave, mračne globine v natanko tistem krhkem trenutku, ko se nebo nad vodo zapira in postaja črno, jo je premamila nevarna, divja radovednost. Odločila se je za potapljanje.

Stopila je na rob ostre, od soli spodjedene skale, začutila hladen, oster piš vetra na svojem obrazu, zajela globok vdih, zadnjo sapo čistega zraka, in se z glavo naprej pognala v vodo. S tem enim samim skokom je za vedno, nepovratno spremenila potek svojega življenja. Tam spodaj, v objemu mrzle vode, si je popolnoma in za vselej spremenila svoj pogled na svet, na ljudi in na vse tisto, v kar je do takrat slepo verjela. Mogoče jo je tam spodaj čakala usoda, da zaradi grozljivega prizora, ki ga bo videla, postane ravno takšna, kot je bil tisti ponoreli deček, njen stric Uroš.

Ko se je spustila dovolj globoko pod gladino, tja, kjer so sončni žarki že hitro izgubljali svojo moč in se prestrašeno umikali mračni, sinji temini podvodnega sveta, je zagledala nekaj, kar ji je v sekundi zaledenilo kri in popolnoma ustavilo dih, mki ga ni imela. Pred njo je v mirni vodi nepremično lebdel njen prvi Albini.

»Se mi morda že blede od pomanjkanja kisika? Ali res sredi te teme vidim pravega angela?« je mrzlično in zmedeno razmišljala pod vodo, medtem ko so se okoli njenega obraza v počasnem posnetku dvigovali drobni mehurčki njenega lastnega izdihanega zraka. In zagotavljam vam, da bi v tistem usodnem trenutku tudi vi pomislili popolnoma enako, če bi se znašli na njenem mestu.

Veste, med navadnimi ljudmi so Albiniji veljali le za izmišljeno pravljico in staro vraževerje, ki mu nihče ni zares verjel. A v resnici so izredno prelepa, skoraj hipnotična bitja, ki človeka s svojo zunanjostjo očarajo in ukrotijo v enem samem delčku sekunde. Ta, ki je lebdel neposredno pred njo, je bil nekaj zares posebnega. Imel je goste, pšenične in čudovito valovitaste lase, ki so mehko, skoraj breztežno valovili v morskih tokovih kot tanke zlate alge. Kot vsak pravi Albini je imel tudi on po celem telesu, čez vitka ramena in prsi, razporejene drobne, svetlikajoče se luske, ki so sredi tiste črnine oddajale rahel, skrivnosten biserni sijaj.

Če bi povprečen človek sploh kdaj videl Albinija, bi ga zaradi te nadzemeljske lepote zlahka zamenjal za kakšnega mističnega podvodnega moža iz starih legend. Vendar pa med njimi in podvodnimi možmi obstaja ena ključna, grozljiva in predvsem smrtonosna razlika. To je njihova čista, neizprosna krvoločnost. Podvodni možje so v resnici popolnoma miroljubni stvori, ki se držijo zase in nikomur ne želijo hudega, Albiniji pa so nekaj povsem drugega – oni namreč ubijajo za čisti, prvinski užitek.

In ta stvor, ki je lebdel pred Adriano, jo je gledal natanko tako. Njegove oči so bile hladne, prazne, modre kot led in uperjene naravnost vanjo, kot da bi jo najraje v tistem trenutku raztrgal na koščke. Adriano je v trenutku popadla neopisljiva groza. Pljuča so jo začela močno peči zaradi pomanjkanja zraka, prvinski strah pa ji je pognal adrenalin po vsem telesu. S paničnimi, mrzličnimi zamahi rok in nog je začela divje plavati nazaj proti površju, stran od tistega lepega angelskega obraza z morilskim pogledom. Ko je končno predrla gladino in hlastno, z globokim hropenjem zajela morski zrak, ni čakala niti sekunde. Vso pot nazaj proti obali in nato mrzlično skozi blatne vaške ulice so se ji po glavi podile le misli o njeni mami.

Njena mama Elena je namreč umrla kmalu zatem, ko je v svojem življenju prvič videla Albinija. Adriana se je še kako živo spomnila tistega usodnega dne iz svojega otroštva. Mama je takrat vsa iz sebe, bleda kot stena in tresoča se po vsem telesu, pritekla v kočo ter se v groznem, neutolažljivem joku zgrudila naravnost na očetova ramena. Takrat jo je Adriana sploh prvič v življenju videla jokati, saj je bila njena mama zmeraj steber moči v hiši. Med glasnim hlipanjem in drgetanjem je očetu poskušala dopovedati nekaj o grozljivi, a hkrati čudoviti pošasti, ki jo je opazila med visokimi valovi. Oče se je takrat na smrt ustrašil, a ne pošasti – ustrašil se je, da se njegovi ženi preprosto meša od večne samote, revščine in težkega, monotonega življenja ob morju, saj so vsi verjeli, da so to le pravljice. Kmalu zatem pa je morje mamo neizprosno vzelo k sebi.

»Ali je morda to prekletstvo vseh žensk, ki se rodijo v naši družini Eskran?« je mrzlično in s solznimi očmi razmišljala Adriana, ko je končno pritekla domov in za sabo panično treščila težka lesena vrata svoje sobe.

Takoj je sedla k majhni mizi, s tresočimi prsti zgrabila stričev stari usnjeni dnevnik in začela mrzlično listati po uničenih, porumenelih straneh. Iskala je kakršno koli sled, kakšno skico ali opis tega bitja s pšeničnimi lasmi, ki ga je ravnokar videla. A strani so ostale popolnoma neme. Opisa o tej specifični pošasti ni bilo nikjer med vsemi tistimi natančno narisanimi stvori. Adriana je takrat pomislila na nekaj nepredstavljivo strašnega: mogoče je bil prav ta svetlolasi stvor tisti, ki je nekje sredi Atlantskega oceana pred leti napadel in ubil njenega strica Uroša, še preden je ta uspel dokončati svoje življenjsko delo. Albini je bil namreč edina pošast s nedopolnjenim opisom v celem dnevniku.

Ko pa je zagledala te besede, je zmočila strani s svojimi solzami. Vse se ji je zameglilo. Na tisti zadnji usnjeni strani so bile z rdečo tinto na hitro načečkane usodne vrstice, ki so se Adriani za vedno vtisnile v spomin: Na površje pridejo le, da nekoga ubijejo.