Bila je....... Kasparjeva bivša punca. No ni bila ravno bivša le zagledana je bila vanj. Padla je v lažni jok ter se vrgla po Kasparju kot, da bi bila to zadnja stvar, ki bi jo naredila. Mene pa to ni motilo saj sem vedela, da mi je Kaspar zvest. Počasi je odmaknil njene roke s svojega vratu ter se zazrl direktno v njene oči ter ji počasi ne kaj zašepetal v uho. Misli sta imela zaščitene a le zato so vsi še bolj usmerjali poglede k njima. Dekle se je hitro zjasnilo, popravilo obleko ter se zasmejala, ko me je pogledala. Kaspar jo je prijel za roko, ko jo je odpeljal v zgornjo sobo, ki je bila pripravljena posebno za naju ob začetku skupnega življenja. Preden sta stopila v sobo me je le žalostno pogledal kot, da bi vedel, da bo nekaj uničil. Njegove oči so bile prazne meni pa je le spolzela solza po licu navzdol. Brez vzdiha, brez dražljaja le solze, ki so mirno a hitro polzele po mojih licih. Ta soba je bil sveta pripravljena le za določen par a on jo je le brez milosti »onečastil«. Zakaj onečastil? KO je nekaj tako sveto ne bi smela duša priti v ta kraj oz. sobo pred parom za katerega je namenjen. Vsi so me nato le zmedeno ter začudeno pogledali. Počasno sem se obrnila ter odšla iz dvora. Odšla sem do jadrnice ter se tam v solzah sprehodila. Od mene ni prišla niti beseda niti dih, niti pogled. Moj pogled bil je mrtel, polen praznine in odločnosti. Odšla sem na otok kjer sva preživela »počitnice«. Tam sem stopila z jadrnice. Začela sem se dreti. Le dreti na vso moč tako, da so me slišala vsa kraljestva. A na to se nisem zmenila. Razbila sem jadrnico, jo sesula ter pospravila odpadke za sabo. Na otoku sem se počutila kot, da to potrebujem. Potrebovala sem razmislek. Temeljit razmislek. Po nekaj urah sem spet zaslišala Kasperjeve misli. Nisem si jih mogla izbiti iz glave. A jaz sem si le zaščitila svoje misli ter se odločila, da tu ne morem ostati. Svoj vodoodporni nahrbtnik sem imela s sabo. Preoblekla sem se v obleko za potapljanje ter staro obleko strgala ter jo vrgla k smetem jadrnice. Odplavala sem do naslednjega otoka. Tam sem bila v približno uri. Kaspar pa je le mislil na to kdaj se bo spet srečal s svojo prijateljico. Srce se mi je paralo. Ne razumem kako sem lahko ljubila nekoga tako na videz popolnega vampirja. A v resnici je bil le dvoličnež. Na otoku sem se spočila ter se znova preoblekla v črne hlače ter črno jopico. Na kar sem zagledala……..


Živijo spet sem nazaj. Šola je skoraj mimo jaz pa sem pogledala OGROMNO filmov o vampirjih (za knjige nisem imela ravno še časa) tako, da je moja domišljija še posebej založena, če se lahko tako izjavim.
Ta zgodba je malo bolj žalostna saj mislim, da potrebujemo malo zapleta, saj sem že nekaj časa načrtovala takšen zaplet. Mogoče se ne konča ravno tako kot si boste želeli ampak bomo še videli.
Prečudovito in uspešno branje vam želim vaša Vampire girl.