Hej! Objavljam 3. del zgodbe :) Upam, da vam bo všeč. Na začetku je v prvem odstavku konec 2. dela.
Lp, Catbook
Morala sem končati. Dovolj mi je zvišal ego. Klara je takoj začela: » VSE povej, ČISTO VSE!!« Po mojih obrazložitvah je začela govoriti Karolina: »Sem vedela, sem vedela! O tem so že ptički čivkali« »Če si pozabila, Karolina, imam tudi jaz moč pogovora z živalmi in ne, nič niso čivkali o tem,« sem jo opomnila. »Uh, saj res!« je pritrdila Karolina. »Kaj boš zdaj storila?« je zanimalo Klaro. »Mogoče mu bom povedala vse,« sem dejala. »Si ti normalna??!! Tudi te vampirske reči??!!« »Ne. Glede čustev, ti buča,« sem jo pomirila. Klara je začela: »Kaj, če bi, kaj, če bi«...

... bi mi dovolila, da se teleportiram k njemu domov, ga ugrabim, pripeljem k tebi domov in ga prisilim, da vse pove?« »Ne dramatiziraj. Edino, kar lahko naredita je, da pripravita čisto človeški zmenek. Brez vajnih čudnih Ela in Kristjan stvari. Bo šlo?« sem odgovorila na nič kaj primerno vprašanje. Karolina pa je bila precej radovedna: »Ja, ok, samo.... Ali ga boš sama povabila na zmenek?« Preden bi Klara spet dobila kakšne ideje sem dejala: »Ubistvu ja. Sem srečna, da sem vampirka in pri tem ne bom rdeča kot paradižnik. Povabila ga bom normalno, človeško in ne na naš način.« Tedaj pa kar naenkrat... PREBLISK!!! Brez skrbi... nič groznega se ni zgodilo, ampak to se zgodi vsakič, ko me moja moč pogleda v prihodnost opomni, da se bo zgodilo nekaj groznega, če ne ukrepam. Še vedno smo bile tukaj jaz, Klara in Karolina. Če bi bil to video, bi predvajali dramatično glasbo. Kristjan je hodil proti nam, a ga nobena ni opazila, ker je Klara začela kričati: »Si predstavljaš, da bi ga povabila takole: Ej, a bi šel z mano na zmenek.... Kristjan?!! KRISTJANNNN?!?!« In takrat pride tja in reče: »Ja?«.... KATASTROFA!!!!!.... Vračanje v realnost.... O NEEEE!!! Klara je že odprla usta in začela svoj dramatičen »Si predstavljaš.....« Huh.... pravočasno sem jo utišala. Pomežiknila sem jima. V tistem trenutku pa je do mene že stopil Kristjan. Začel je precej prestrašeno, kar zanj ni bilo običajno: »Hej... Kako si?« V njegovih mislih sem prebrala da obupuje in, da želi stran, zato sem morala hitro začeti govorit: »Hej! Super, ti?« Zanalašč sem besede povlekla tako na dolgo, da je lahko razbral, da se želim z njim pogovarjat- saj veš, »sramežljiva punca«. Ugotovila sem, da ni vedel, kaj bi rekel, zato sem nadaljevala v nič več »sramežljiva punca« stilu: »Kako to, da si prišel sem?« »Hmm... mmmm... hm...,« je bilo edino, kar je izustil- namreč videla sem (opazila bi tudi, če ne bi bila vampirka), da ne želi povedati tega, zaradi česar je dejansko prišel. Zato sem poskušala omiliti zadevo: »Eh, pozabi. No, ubistvu dobro, da si prišel, ker ti imam tudi jaz nekaj za povedat...« Ko je že zavzeto poslušal, so ga poklicali njegovi prijatelji. »Oprosti, moral bom iti,« je kar žalostno dejal. Jaz pa nisem pustila, da bi se trenutek uničil: »Ej, počakaj! Ali lahko prideš danes v park ob šestih popoldan?« Zaiskrile so se mu njegove modre oči in odgovoril je: »Z veseljem!« mislil pa si je še »Ko bi le vedela, da si punca mojih sanj...« Ok, ja, priznam, to je bilo zelo »pocukrano«, ampak, če je »pocukrana« moja simpatija, se strinjam (drugače ne maram pocukranosti :) ) Odšel je z nasmeškom v obrazu, kot v romantičnem filmu. Ampak ne vem, če bo zmenek potekal enako... Pustila se bom presenetiti!

Upam, da vam je bil del všeč:)
Lp, Catbook