"Joyce?" zaslišim Enolin glas, ki me predrami iz sanjarjenja.
"Hm?" pogledam gor, ona pa se veselo nasmehne.
"Pridi, greva."

Na poti do kavarne se pogovarjava o treningu. Pravi mi o tem, kako si želi priti spet na igrišče, ne pa da po cele ure, razen kakšnih izjem, sedi na klopi in čaka na čudeže. Enola se je pred malo več kot letom dni hudo poškodovala. Prej je poleg košarke trenirala še atletiko - tek z ovirami. In punci je šlo izjemno dobro, med mladinci v državi jo je prekašalo samo še eno dekle iz Dallasa, ki jo bi Enola ravno na tisti tekmi premagala. Bila je precej pred njo, ko se je spotaknila na zadnji oviri. Odprti zlom.

Nato je atletiko opustila, h košarki pa se je vrnila kakšen mesec in pol nazaj, toda nikoli več ni bila zvezda ekipe, kot je bila pred poškodbo.

In zdaj opravlja Noelene, ki je zavzela njeno mesto, medtem ko Enola ni mogla hoditi na treninge. Vem, da je Noelene boljša od Enole, tudi pred poškodbo je bila. Ampak rekla ne bom ničesar, saj je Enola vendarle moja prijateljica, Noelene pa samo majhno ljubko dekle. Mogoče samo Artemis.

Tako končno prispeva v Starbucks, kjer se na robu restavracije ob eni, s klopjo obdani mizi, tlačijo Jamel, Bart, Cindy, Livvie, Cameron in Ruth. Cameron je Cindyin prijatelj iz drugega letnika, ki ga je spoznala na predstavi. Precej v redu tipček, moram reči. Poleg Jamela in Scouta Quinca je edini fant v predstavi, čeprav so večinoma moške vloge, ampak jih igrajo dekleta, ker fantje ne sodelujejo radi pri takšnih stvareh.

"Joyce!" slišim Barta in ga nato še vidim, kako mi divje maha. Z Enolo se približava mizi in Cindy reče, da kave niso naročali, ker bi bila potem mrzla. In si greva naročit kavo, ki nama jo naredila punca iz moje izmene, ki zadnje čase dela kot nora. Hodi v četrti letnik neke druge gimnazije in ime ji je Alice. Precej prijazna je v primerjavi z nekaterimi porcelanastimi prasicami iz kolidža, ki imajo vse zavihane nosove in polikane lase.

Samo Enola dobi kavo, saj je naročila čisto navadno, medtem je moja karamelina in polna nekih oreščkov, za katere Cindy pravi, da ti povečajo zadnjico, preprosto malo bolj zapletena in potratna, kar se tiče časa.

Sedim na barskem stolu in čakam, Enola pa odpelje svojo pot k mizi. Iz žepa vzamem mobilec in poskusim neopazno prečekirati e-pošto. Niti znaka življenja od Artemis. 'Pa saj ji nisem ravno dolgo časa nazaj pisala,' rečem sama sebi v glavi in pospravim telefon nazaj v žep, od koder je prišel.

Alice me dregne: "Joyce, tvoj kapučin." in stegne roko čez pult. Jaz s svojo poskušam zgrabiti lonček kave, moje oči pa se naenkrat zalepijo na sodelavko. Tako, čisto brez kakršnega koli razloga ji bleknem: "Ti je že kdo kdaj povedal, da imaš lepe oči?"
"Ja, nekateri pravijo tako," odvrne in se nasmehne. Naj vam predstavim spodleteli poskus flirtanja lezbijke za telebane. V današnji epizodi: 'Zakaj ne bi smele devati takšnih komplimentov, kot bi jih beli hetero tipi vsaki ženski, ki jo spoznajo.' Ampak vsaj nasmehnila se je.

Poberem kavo in kar precej hitro odvršim do naše mize. In to ne zato, ker me je sram, temveč zato, ker to hočem. Če verjameš, da res. Sedem med Jamela in Olivio. Raje kot zraven Ruth, ki se že meče okrog Bartanin poka patetične vice o blondinkah, da bi izpadla smešno prikupna, ali kakorkoli že. Naj sploh ne omenim, da je tudi ona svetlolaska. Ali ni preprosto absurdno, da se nekateri ljudje zmorejo poniževati, samo zato, da bi bili všeč družbi?

Skoraj vsi so že spili kave, ampak vseeno klepetamo. Pa malo o predstavi, malo o šoli, malo o čem drugem. Nič novega v klanu, to je pač Starbucks rutina, v katero se je vmešlala Ruth. Pravzaprav sem srečna, vse dokler je ona zadovoljna, da ne teži meni. Vseeno me še vedno njene svetleče Vansike spravljajo k slepoti, ko pogledam pod mizo. Rada gledam čevlje, ki jih nosijo ljudje. Ko smo v prvem letniku za prvi šolski dan gledali film 'Čudo', je glavni junak rekel, da čevlji, ki jih oseba nosi, dosti povedo o njej. Vse od takrat gledam čevlje. Tako opazujem svoje zguljene Air Forsice, Enoline Adidaske, Cindyine nizke Martensike, Bartove ponošene sandale z belimi nogavicami, Jamelove Vansice in Oliviine klasične visoke črne All Starke, ter razmišljam, kaj naj bi njihovi čevlji pomenili. Cindyina družina je bogata; bodimo iskreni, vsakdo si ne more privoščiti Martensik. Bart je len, vidi se zaradi sandal. Ali pa ju le predobro poznam in vse dobiva smisel tako.

Livvie me dregne, jaz pa se rahlo zdrznem in jo pogledam.
"Joyce, saj vem, da se ne poznava najbolje na svetu, ampak ali te lahko nekaj malega prosim?"
Prikimam ji v odgovor, ona pa se nasmehne.
"Ali bi mi lahko mogoče pomagala dobiti službo tukaj? Saj bi si jo našla kje drugje, ampak ne vem. Bolje bi se počutila, če bi nekoga poznala, saj veš," vpraša bolj nerodno, jaz pa spet pokimam.
"Veš, da. Jutri, ko imam izmeno bom malo povprašala, če je kaj prosto, pa te lahko spravim na razgovor. Ampak, ko boš začela delati tukaj, boš Starbucks zasovražila." Zasmejeva se, ona pa pripomne: "Ne verjamem, moja ljubezen do kave je preprosto premočna!"

Ko se odpravimo domov, nas Cindy popoka v svoj avto, ki ga je dobila za 'sweet sixteen'. Je edina, ki ima izpit in svoj avto, zato se je sama ponudila, da nas pelje v šolo in nazaj. Cindy je mogoče bogata, ampak za spremembo ni naduta, kot bi lahko pričakoval, da bo. Sedim na sovoznikovem sedežu, medtem ko se Bart, Jamel, Cameron in Olivia gnetejo zadaj. Enola ima še fizioterapijo, Ruth pa je šla sam Bog ve kam. Bart se pritožuje, kako ga naslonjalo sedeža reže v vrat, ker tako stlačeno sedi, jaz pa mu rečem, da naj neha cviliti kot cucek in da tudi Cameron trip enako situacijo kot on, pa vseeno ne jamra. Nato utihne, mi pa vozimo naprej. Najprej odložimo Camerona in Olivio, ostane še Jamel za nekaj minut, dokler tudi on ne izstopi. Ko Jamel gre, Bart potisne svojo glavo v luknjo med mojim in Cindyinim sedežem.

"Jaz bi šel na avanturo," nenadoma reče. "Kot v starih časih."
S Cindy se spogledava.
"Kaj imaš v mislih?" ga vpraša.
"Še sam ne vem. Nekaj takega kot takrat, ko smo bežali pred divjo svinjo, ali pa takrat ko smo šli v neznano s kocko."
"Nimam časa," jima povem, zavedujoč se, da obstajajo stvari, kot je domača nalogo in test za matematiko v petek.
"Daj no, samo pet zavojev Joyce!"
"In prva restavracija!" me prepričujeta.
"Živi malo!"
Zamislim se: "Če rečem ne, mi bosta zamerila, kajne?"
"Vedno in povsod."
"Prav, pa pojdimo. Ampak jaz mečem!"

In gremo. Cindy potisne v radio CD, ki smo ga posneli pred letom ali dvema. Na njem je nakracano: 'Za avanture in še več'. Prva pesem v naši ušesih je Come on Eileen.

Vržem kocko. Šest.

Naj vam pojasnim; V neznano s kocko je igra, ki jo nas je naučil Bartov starejši brat Alex. Gre se tako, da med vožnjo mečemo kocko in če je na njej parno število, ob prvi možnosti zavijemo desno. Če je neparno, zavijemo levo. Preprosto. In po določenem številu metov gremo samo naravnost in se ustavimo na prvem mestu, ki ga vidimo, če v njem prodajajo hrano.

Vržem ponovno - dve. Ulice drvijo mimo nas in vsi se smejemo, ter si pojemo 'Wavin' Flag', medtem ko Cindy odpre panoramo in se počutimo žive.

Ko slišim glas Freddija Mercurya, se nasmehnem. 'Don't Stop Me Now' me razveseli in naspidira, tako da končno dobivam nostalgičen občutek, ki ga dobim le, ko sem z Bartom in Cindy, samo z njima.

Ravno ob koncu pesmi se vsi začnemo smejati, ko vidimo bencinsko. Ravno ta črpalka je bil naš prvi konec te igre. Stopimo iz rdečega terenca in gremo kupit prav tiste žalostne sendviče s salamo in sirom, kot smo jih prvič. Sedemo na pločnik in jemo udognjene sendviče in pijemo Sprite iz pločevink.

Povem jima, da si želim, da se ta trenutek nikoli ne konča.