>>Oprosti<<, so zadnje besede, ki jih slišim nato pa tema...
_________________________________________________________________________________

Odprem oči. >>Aaa!<<, zakričim. >>Pstt!<< zaslišim poleg sebe. Obrenem se in vidim... >>Stephanie!<<. >>Ja, hej no, zdaj pa pst<< me malce nesramno pozdravi Stephanie. >>Zakaj moram biti tiho?<< jo vprašam, a še preden mi odgovori lahko opazim sama. >>Ali je vredu?<< jo vprašam med tem, ko s krivdo v grlu opazujem upam, da spečega Jake-a. >>Mislim, da ja<< mi odgovori in opazim, da ga opazuje. Iz njenega obraza poskušam razbrati njene občutke do njega, a njen obraz ostaja nerazberljiv. >>Zakaj misliš, da se je Caleb opravičil?<< Stephanie začne pogovor. >>Misliš, da nas je izdal tem...pošastim?<< (pomignem na varnostnike, ki so hodili okoli celice( opišem jih v mojem naslednjem blogu)) jo vprašam tiho. Očitno opazi moj občutek krivde, saj hitro odgovori: >>Neee...samo zaradi tega, ker se nam je opravičil in ga ni z nami v kletki in se je obnašal malo čudno...<< njen glas potihne in ugotovim, da tudi ona ni prepričana svojih besedah. >>Torej nas je zdaj izdal ali ne, zmeden sem<<. S Stephanie se hitro obrneva in z najnim olajšanjem ugotoviva, da glas pripada Jake-u. >>Koliko časa si že buden?!<< ga zaskrbleno vpraša Stephanie. >>Dovolj, da sem slišal kako govorita o tem, da nas bi lahko Caleb izdal.<< je rekel in nato dodal: >>Sej ne, da mislim, da nas je, ampak...<<. >>Mislim, da to zdaj ni tako važno, ker rabimo pobegniti nazaj domov!<< ga prekinem, preden reče še karkoli drugega. A v svoji glavi zčnem razmišljati: >>kaj, če nas je res izdal<< >>Nee...<>kako lahko na kaj takega pomisliš?<<. >>Torej poskusimo zamotiti tiste stražarje tam<<. Izklopim glasove v moji glavi in Jake-u in Stephanie razložim načrt: >>Okej, em... potem, ko bomo zamotili stražarje, moramo puskusiti odkleniti to ključavnico in poiskati Caleba<< pogledam Jake-a in Stephanie, ki izgledata malce zamišljena. >>Prav,<< pristane Jake >>jaz bom zamotil stražarje<< in še preden bi ga s Stephanie lahko ustavile vrže majhen kamenček proti kovinskim vratom na kocu sobe. >>Kako si lahko tako neumen?<< ga okram >>to ne bo delovalo. Moramo jih zamotiti na drugačen način<<. >>Imam idejo!<< nama zakliče Sephanie iz druge strani celice: >>Glejta in se učita!<<. >>Hej stražarji!! Ja vi tamle!, Videla sem, kako je nekaj ozirome NEKDO...<< poudari besedo >>šel skozi tista vrata tamle!<<. >>A res?<< vpreša stražaj >>JA! in pohitite lahko zbeži ven!<<. Gledamo kako stečejo iz sobe. >>Okej vidim, da si v tem pro<< se ji posmehne Jake >>lahko bi potem tudi zamotila TE POŠASTI PREDEN SO NAS UGRABILE!<<. Ji nesramno zabrusi zadnji stavek. >>Prosim brez prepiranja<< ju opomnem. >>Ja no...zdaj pa odprimo ta vrata<< zdolgočaseno gre proti vratom in se nasloni na njih. >>Ker sem tu najpametnejši...<< začne >>mislim da vem kako... Aaa<< >>Bravo!<< se mu sarkastično reži Stephanie >>ratal ti je odpret vrata!<< >>Ha ha ha... sam gremo zdaj<< jezno reče Jake in se vstane.
___________________________________________________________________________________________

>>Kje je Caleb?<< se na glas sprašuje Jake ko hodimo po hodniku, ki se noče in noče končati >>kmalu bi ga morali najti<< tedajpa zaslišiva Stephanie: >>OMG!<<. >>KAJ!?<< jo skoraj v istem času z Jake-om vprašava. Stephanie pa samo pomigne proti priprtim vratom.
__________________________________________________________________________________________

Sori ker nisem dolgo objavljala ampak tu imate tretji del moje knjige (ali je še kdo drug žalosten, da je Snoopy Doopy nehala objavljati >>PROTI KOMU SE BORIMO<<)