*b* 3. POGLAVJE: Ujeta v kabini *b*
*b* 3. del *b*


Pogled se mi je zameglil. Tina. Povsem sem pozabila nanjo. “Kje je?” sem dahnila.

“Ne vem.” Zavzdihnil je in pogledal v tla. “Prav zaradi tega sem tu. Morala bi me počakati na parkirišču skupaj z ekipo, a nisem pričakal nikogar.”

“Z ekipo? Kakšno ekipo?”

“Ti ni ničesar povedala?”

Zmajala sem z glavo. Tina mi nikdar ni povedala ničesar. Le to, da me bo moja bolezen pokončala. In da moram ubogati njene ukaze in naj ne zaupam nikomur. In da se ne smem upirati vzgojiteljem. Da moram slediti navodilom, ki jih dobim. Nikdar mi ni povedala, kaj se dogaja v njeni glavi in življenjem izven Doma. Ni mi bila kot teta, bila je voditeljica, ki ni sprejela upiranja.

»Jaz ti bom vse zaupal.«

»Ampak ne na stranišču?«

»Ne na stranišču.«

S tresočo roko sem segla po njegovem obrazu. Dotaknila sem se njegovega koščenega obraza in prijela brado, s katere so štrlele majhne svetle konice. Pogledal me je in omehčal pogled, tako kot je znal le on. Naslonil se je na mojo dlan in jo prijel s svojo. Stisnil jo je in mi jo ogrel, kot je znal le on. Zaprl je oči in obstal v tem položaju.

“Pogrešal sem te, Iliana,” je tiho dejal in se zazibal ob zvenu svojih besed.

Moje grlo je bilo suho.

“Reci nazaj.”

“Kaj?”

“Reci, da si me pogrešala.”

Vzdihnila sem in zakašljala. Hripavo sem spravila iz sebe: “Pogrešala sem te, Samrei.”

V trenutku je odprl oči in spustil mojo roko. Zdrznila sem se in se umaknila nazaj, kolikor je šlo. Nisem razumela, kaj je povzročilo njegov nenaden premik.

“Ne kliči me tako,” je rekel, tokrat povsem resno, z očmi brez nasmeha.

“Zakaj?”

Prijel se je za čelo, kot bi dobil nenaden glavobol. “Iliana ... Samrei je bilo moje ime nekoč.”

“Nekoč?”

“Nekoč, ko je bil svet lepši. Ko sem še živel s svojimi starši. Preden si me ti povsem zapustila in pozabila name.”

Zmajal sem z glavo. “Nikdar nisem-”

Dvignil je dlan. “Ne zanikaj.”

“Ampak-”

“Ti časi so mimo. Samrei je v preteklosti; je fant, ki s peresom v roki piše poezijo in vključi verze v latinščini, da bi osrečil dekle, ki se je ovila v temino. Je fant, ki verjame, da bo temina izginila, preden dekle vzamejo zlobni ljudje in jo odpeljejo stran za vedno.”

Ostala sem brez besed. V tišini sem stala v tihih solzah. Bolečina je postajala vedno hujša in začela prevzemati vso telo. Želela sem se zviti v klobčič ali se udariti s slovarjem. Stene straniščne kabine so me opazovale in mi grozile, da me bodo utesnile, če prepustim čustvom, da pridejo na plan. Prostor je postajal manjši. Strop se je krušil in morala sem zatisniti oči, da me niso grozote pred mano povsem zamotile.

Začutila sem toploto na rami in močan prijem. “Ne skrivaj se. Tukaj sem. Pošasti se me bojijo.”

Rumeni, rdeči in beli vzorci v črnini so plesali okoli mene, a to sem si le domišljala. Domišljala sem si, domišljala, bila je le domišljija ...

“Odpri oči.”

“Ne morem.” Sem to res rekla ali so glasovi le v moji glavi?

“Odpri oči. Me ne želiš videti?”

Odprla sem oči in videla barvne odtise na stenah. Hitro so moj pogled ujele njegove še bolj barvite oči, ki so se smehljale.

“Kako ti je ime?” sem vprašala.

“Ris.”

“Zakaj?”

“Morala bi vedeti, če si me poznala.”

Pomislila sem. Zakaj Ris? Je imel Samrei rad rise? Nisem se mogla spomniti. Pobrskala sem po spominih, a nisem našla ničesar. Spomnila se nisem ničesar, prav ničesar in postala sem jezna. Kje so spomini? Je lagal? Je on res fant, ki sem ga poznala? Morda je le neznanec, ki me izkorišča ...

Morala sem pregnati te nezaupljive misli. In morala sem prekiniti tišino. Zato sem lagala.

»Rise imaš rad.«

“Res?” Postrani me je pogledal. Zdrznila sem se in odkimala.

“Ne,” sem rekla polglasno. “Ne maraš jih.”

“A tako.”

“Preziraš jih, saj so zveri, za katere ljudje mislimo, da so manj nevarne od ostalih. A kljub njihovem nežnem videzu in redkosti so vseeno krute. Zato jih preziraš. Zato ti je tako ime.”

Zavzdihnil je in zmehčal pogled. Stegnil je roko, da bi prijel mojo dlan, a sem jo hitro umaknila. Čutila sem gosto napetost in še vedno nisem bila prepričana, če je res fant, za katerega se izdaja. Blondinec mavričnih oči in vitkega obraza je bil res da podoben fantu, ki sem ga nekoč poznala. A kako sem lahko vedela, da je prav on? Od zadnjega videnja so minila leta, lahko bi jih preštela pet. Lastne oči so me prevarale že tolikokrat, da jim nisem zaupala. Nikomur nisem zaupala. Niti mladeniču, s katerim sem že nekaj minut tičala v premajhni straniščni kabini.

Samrei, ki sem ga poznala, je bil zadržan fant in otrok, ki ni govoril z nikomer. Skrival se je pred ljudmi in hodil s sklonjeno glavo ter nikoli pogledal v oči. Ko je mislil, da ga nihče ne opazuje, se je zazrl v daljavo in si nekaj mrmral, nato pa zavzeto zapisal besede, ki so se pojavile v njegovi glavi, v majhen razpadajoč zvezek. Bil je nadvse zanimiv otrok. In edina oseba, s katero je nekoč spregovoril, sem bila jaz.

“Ni ti treba lagati,” je rekel in ponovno poskusil ujeti moje dlani. Tokrat uspešno. “Novo ime sem si izbral pred kratkim. Ko sem se spomnil nate in ko sem se spomnil, da te že mnogo let nisem videl. Ta misel me je stresla kot udarec strele. Kako sem lahko pozabil nate?” Zaprl je oči in takrat sem ga prepoznala. Samrei, moj prijatelj in rešitelj, ki me je pred petimi leti prepričal, naj ostanem in nadaljujem. Tisti, ki mi je bral poezijo in mi zaupal skrivnost. Že kot otrok je ob svojih govorih, ki jih je govoril le meni, zaprl oči in v mislih videl gore, preko katerih pleza. Verjela sem mu, da čuti veter, ki ga je potiskal nazaj, a je zaradi zvestobe do mene stopal po skalovju še hitreje.

Pustila sem, da je držal moje krhke dlani, saj sem le njemu zaupala, da jih ne bo zlomil. Tesno jih je stisnil, kot bi potreboval oporo ob premagovanju gora. Stisnila sem jih nazaj in ga poslušala, ko mi je govoril.