Hoj. Nov del. Uživajte. LY <3

ZUNAJ JE BILO SVETLEJE KOT V AVTU

Vozila sva se po cesti. Začelo je rahlo škropiti, tako da sva mogla vklopiti brisalce. Lilo je čedalje bolj. Zapeljala sva na avtocesto. Oli se je pomirjal. Začel je normalno dihati in malce je zmanjšal hitrost. Ampak le malce. Vozila sva se v noči polni dežja. A se ne takrat zgodi največ nesreč? Vozila sva se že 15 minut in Olija sem mogla vprašati kaj je bilo. Previdno sem ga vprašala: ''Oli kaj se je zgodilo? Kaj je narobe? Zakaj se tako mudi?'' Planil je v jok. Nič ga ni moralo zaustaviti. Spet se je počasi umirjal. Globoko je zadihal. Pripravljala sem se, da mi bo povedal kaj je. Začel je: ''Mama je klicala'' Njegovo dihanje se je pospešilo. Gledal je naravnost na cesto. Nadaljeval je:'' Nekaj je bilo. Vedel sem, da nekaj. Nisem vedel, da je povezano z mojo sestro. '' Začel je jokati. Jokal je. Iz njega so privrele ogromne solze. Morala sem ga pomiriti. Ponudila sem mu robček in on se je useknil. Komaj je nadaljeval: '' Mama je rekla, da je Kara omedlela. Mama je preverila impulz in ni ga čutila. '' Zdaj so se še meni utrle solze. Kara mi je bila kot druga sestra. Jokala in jokala sva. Jaz sem se kmalu pomirila. Oli pa se ni več mogel. Če bi vi videli njegov jok. Poskušal ga je skriti. Gledal je v cesto, kot da ni nič, pa čeprav je bilo. Njegovim solzam ni bilo nobenega konca. Kmalu sva prispela v bolnišnico. Oli si je obrisal oči in pohitela sva noter.

RAZKRITJE, KI GA NI PRIČAKOVAL NOBEN

Pridrvela sva noter. Izgubljala sva se kar naprej. Nisva vedela kje je Kara. Vsa histerična sva komaj našla Olijevo mamo kako sedi na stolu na hodniku in joka. Oli je odhitel k njej in jo močno stisnil. Skupaj sta poskušala čim bolj ne slišno jokati. Jaz sem ju le gledala. Ne da jima bi rekla kaj spodbudnega, sem ju le gledala. Pa zakaj, če sem videla, da trpita. Približala sem se jima. Gledala sem ju s tistim sočutjem. Zelo rada sem imela Karo. Zelo rada. Iz sobe je vstopil zdravnik. Mama in Oli sta planila po njemu. Komaj ju je lahko umiril, da jima je povedal stanje. Pomagala sem jima sesti in se (ker je zmanjkalo stolov) postavila zraven. Zdravnik je začel: '' Stanje je takšno. Kara je še vedno živa.'' Vsi smo si malo oddahnili, vendar zdravnik še ni končal. Nadaljeval je: '' Vendar je z njo nekaj narobe. Mislili smo, da bo kaj z zvezi s pljuči, ker kadi. Pa ni. Veste Kara ima…..raka trebušne slinavke. '' Mami je malce odleglo. In tudi Oliju, ker obstaja zdravilo poti raku. Vendar zdravnik nas je še vedno gledal zelo resno. Vedela sem, da še to ni vse. In na žalost sem imela prav. Ko je zbral pogum je povedal do konca. Rekel je: '' Rak se že dolgo razvija v njej. Prepozno smo ugotovili. Žal mi je a… verjetno ne bo preživela.'' Slišala sem kako se je Oliju zlomilo srce. Tudi če se to ne da slišati, sem slišala. Slišala sem Olijevo žalost kako se je srce pretrgalo na ogromno majhnih koščkov. Mama je začela neumorno jokati. Če bi lahko bi se verjetno kar skrila pod tisti stol na katerem je sedela. Ura je bila malce čez 2 ponoči in zdravnik nam ravno reče, da Kara ne bo preživela. Evo, ta noč je dobila nagrado najbolj bedne noči. Ampak Oli ni jokal. Oli je gledal le v eno točko. Gledal je zazrto in zamišljeno. Pogledal je proti operacijski sobi iz katere je vstopil zdravnik. In kar naenkrat.. je stekel. Tekel je in tekel in nič ga ni moralo ustaviti. Tekel je naprej iz bolnišnice. Tekel je po mokrem betonu in iznenada zavil na cesto. Ravno je mimo pripeljal avto. Oli je bil sredi ceste. Tiste sekunde so bile kot večnost. Želela sem ga rešiti, pa je bil predaleč. Avto je bil vse bližje. Oh kaj bom brez Olija. In zgodilo se je. Avto je treščil v Olija. In vse se je naenkrat zaustavilo. Konec je bilo. Konec.

To je to
Vaša :ng: