Živijo! Ta del je malo krajši. Upam, da vam bo všeč.



»Mami, res. V redu sem!« Mama me je, odkar sem se pred nekaj dnevi vrnila iz bolnišnice, razvajala od spredaj in od zadaj. Venomer me je spraševala če sem v redu, če me kaj boli, če sem lačna ali žejna, brez prestanka mi je popravljala blazine in ogledovala šive na glavi.
Na nek način sem razumela njeno skrb. Vedno je bila v skrbeh zame, odkar je pred dvema letoma moj oče in njen mož izginil brez sledu. Tisti časi so zame precej zamegljeni, zato niti ne vem podrobnosti.
»Katie, veš, zakaj me skrbi. Sedaj pa sedi in pojej tole juho. Posebej za okrevanje je.« Zavzdihnila sem in se potegnila v sedeči položaj. Popila sem juho po slamici (mamina ideja), in se nato zaklenila v kopalnico, kjer sem se naužila samote.
Postavila sem se pred ogledalo, v katerem sem zagledala svoj odsev. Nisem bila najbolj urejena; lasje so mi štrleli na vse strani in dejstvo, da se nisem umila že tri dni, saj sem bila prešibka da bi vstala iz postelje, se je poznalo.
Skočila sem pod tuš in se nato postavila pred ogledalo. Sicer sem morala paziti na šive, vendar jim malo mokrote ne bo škodilo. Še enkrat sem si temeljito umila obraz, ter ga namazala z vsemi kremami ki mi jih je mami kupila – in teh ni bilo malo. Nato sem si kar nekaj časa spirala očesi, saj so kreme po pomoti zašle tudi tja. Posušila in počesala sem si lase ter jih nato spela v zasilno figo. Z make up-om se nisem trudila, saj bom šla v šolo šele jutri. Nato pa sem jo zagledala.
Sveža brazgotina na vratu, v dolžini enega prsta. Počasi sem se je dotaknila s prsti, da me je zaskelela, nato pa zdrsela od enega konca brazgotine do drugega. Vpijala sem skelečo bolečino, ki mi jo je zadal on. Alexander Werewolf. Sem zdaj, ko me je ugriznil, volkodlakinja? Ne vem. Niti nisem prepričana ali hočem vedeti. Želim si le, da bi se zbudila in ugotovila, da je to samo nočna mora, ter da se nisem bila v gozdu, nisem padla in si razbila glave, nisem bila v bolnišnici in da imam popolnoma normalnega fanta, ki ni volkodlak iz nobenega drugega pogleda kot pa njegovega priimka. Ampak seveda je realnost drugačna in s tem se bom morala sprijazniti.
Nase sem nataknila pižamo in odšla v posteljo. Samo upam lahko, da bo jutri bolje.

In to je vse. Vem da je malo krajši, ampak se bom v prihodnje potrudila pisati daljše. In ne pozabite se naročiti, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih ter lajkati zgodbe, če vam je všeč;)
Lp, No Name

P.S.: V komentarje napišite, svoje mnenje o zgodbi in teorije o nadaljevanju.