Halo!
Tukaj je nov del!
Hvala, hvala, hvala za odzive na prejšnji del! Res te me razveselili!!!!!! Rada vas imam!
Upam, upam, da vam bo del všeč!
Saj veste! Če vam bo bom zelo vesela, če srček obarvate roza in se naročite name!:heartbeat:
Rada vas imam!
****
5. poglavje: Še zmeraj
ALISON
"Koga si ubila?" sem spet spraševala. "Ni pomembno," je spet odgovarjala. "Je," sem pribila. "Ubila sem fanta, ki je napadel Justina," je zakašljala. "In to je bilo tako težko povedati?" sem malce razdražena vprašala. V resnici sem bila razočarana. Sem pač mislila, da bo kaj pomembnejšega. "Ja," je šepnila in sklepam, da je legla na posteljo saj se je zaslišalo strahovito glasno škripanje. "Bodita tiho," se je zaslišal glas iz konca dvorane. Mislim, da je bila to tista punca. Bila je strašno sitna in neprestano se je nekaj pritoževala. "Rose? Je možno, da se rešiš?" sem šepnila in zadrževala solze. "Iz česa?" je vprašala čeprav je dobro vedela o čem govorim. "Iz kletke," sem vseeno odgovorila. "Skoraj nemogoče. Samo nekemu človeku je uspelo, ker je imel tako mogočno moč, ampak ubili so ga malo po tem," je po premisleku (če sem prav sklepala) povedala. Izdihnila sem se in se zleknila na tla.
"Primite jo," sem spet zaslišala tistega moškega, ki je prihajal okoli poldneva, če sem prav sklepala po svetlobi, ki je zasijala, ko je odprl vrata. Sunkovito sem vstala. V kletko sta vstopila dva moška prekomerne velikosti in se mi počasi približevala. "Z-zakaj?" sem zajecljala. "Bla, bla… Boš videla," je zdolgočaseno rekel moški in si svoje mastne lase popravil iz obraza. "Pusti me!" sem kričala, ko me je eden od moških prijel za roke in mi jih zvil za hrbtom. "Rose!" sem kriknila, ampak v dvorani je zavladala le tišina. "Pusti me!" Kričala sem, ko so me odvlekli po stopnicah in nato na sončno svetlobo. Po treh dnevih teme te svetloba zaboli. Zaboli. Ne morete verjeti, kaj? Odvedli so me po hodnikih in se nekaj tiho pogovarjali. Pozorno sem si ogledala vse podrobnosti. Mogoče se kdaj rešim.
Ko smo prispeli do velikih železnih vrat smo postali. No, oni so postali in jaz sem bila primorana z njimi. Ko so se odprla sem zagledala veliko, velikansko dvorano. Bilo je smešno, da je prav na sredini, pred veliko dolgo mizo, stal majhen stolček. Do tistega so me odvedli in me nanj priklenili. Dvignila sem pogled in se iz oči v oči zagledala z ženko ledenih oči in roza las. Nadziranje čustev, super! Zraven nje je stal moški z belimi lasmi (branje misli) in na drugi strani ženske s pogledom je sedela ženska z rumenimi lasmi. Sklepala sem, da je ona za to, da te malo rani, če se upiraš. Prijetno! "Pozdravljena," so me zmotili iz razmišljanja. "Zakaj se trudite z vljudnostjo?" sem jezikavo šepnila in jih tako tudi pogledala. V naslednjem trenutku sem začutila močan sunek vročine. Kriknila sem! "Dobro. Dovolj bo. Ime?" je pomignila v mojo smer.
JUSTIN
Ko si obupan se veliko zgodi. Nekateri se nikoli ne dvignejo, na srečo sem spadal med tiste, ki se dvignejo. Skoval sem plan in molil sem (nisem veren), da bo uspel. Okoli treh me je mama poklicala na kosilo. Torbo v katero sem prej spakiral vse potrebno sem si zavihtel na hrbet in se zadrl, da grem še na stranišče. Na mesto tega sem stekel do vhodnih vratih in jih odklenil s ključem, ki sem ga sunil očetu. Vrata sem neslišno spet zaprl in zaklenil ter stekel do ograje. Z malo truda sem jo preplezal in se nato pognal v tek. Vedel sem, da bodo slej, ko prej preverili vse kamere in me poskušali najti. Zato sem tekel. Na koncu sem si vseeno premislil in se odločil pogledati v Kletke in ne kraljeve Kletke. Izračunal sem, da je do tja petnajst kilometrov zato sem se skril na avtobusu in razburjeno poslušal novico, da iščejo Justina Smitha, ki je pred kratkim pobegnil od doma. Dobro sem se zavedal, da me ne smejo dobiti. Če me bodo ne bom več uzrla svetlobe. Žalostno.
Ko je avtobus ustavil na postaji, ki je bila od Kletk oddaljena dobrega pol kilometra sem si poveznil kapuco na pobarvane lase in povsem 'mirno' zapustil avtobus. Nihče me ni ustavil. Avtobus je odpeljal jaz pa sem se pognal v tek. Približno sto metrov pred zgradbo v kateri so Kletke je varnostna ograja. Polna bodic in obkrožena z kamerami. Ne znam vam povedati kako, ampak nekako mi jo je uspelo preplezati. Upal sem, da me varnostniki ne bodo takoj opazili. Razgledal sem se in postalo me je strah. Malo! Pojma nisem imel kam naj grem. Vse je bilo veliko in vhoda sploh še našel nisem.
"Hej ti," sem zaslišal in se sunkovito obrnil. Pred mano je stala srednje stara ženska z belimi lasmi. Kaj dela tukaj? Je zmešana? "Kaj delate tukaj?" "Delam tukaj. Kot kuharica." Pri besedi kuharica je z prsti naredila narekovaje. "O-okej." "Koga si prišel rešit?" me je odkrito vprašal in me potegnil v lopo v kateri so bili smetnjaki. "Prijateljico." "Mhm, Alison, ne?" je prehitro dojela. "Kako veste?" Vedel sem, da me je prebrala in ni se mi splačalo skrivati. "Na zaslišanju je. Lahko ti pomagam, da jo najdeš potem, ko se vrne." "Zakaj bi mi?" sem postavil očitno vprašanje. "Mojo hčerko so tukaj ubili." Obrisala si je solzo.
****
:revolving_hearts::revolving_hearts::revolving_hearts::revolving_hearts::kissing_heart: