Oj! Prejšnja zgodba se mi je zbrisala in nimam nikjer osnutkov ali kaj takega /: Zdaj pa ju tukaj nova zgodba.

Zdravo!
Sem Inea Jones. Stara sem 6 let. Stanujem z mami in atijem v New York-u. Imam starejšega brata William-a. Star je 14. "Inea, pridi v kuhinjo!" me je enega jutra poklicala mami. "Tuakaj sem!" sem rekla, ko sem nerodno hodila po stopnicah. "Veš, tvoj oči je odšel" "Saj se bo vrnil" "Ne Inea, zapustil je ta svet" "Ampak, vrnil se bo!" "Inea, odšel je. V nebesa" "Mami, vse bo vredu, vrnil se bo!" "Inea, ljubica. Tvoj ati je...umrl" je izdavila in planila v jok. Takrat sem dojela. Ostala sem brez očeta. Ampak vrjela sem, da se bo vrnil. Natanko se spomnem, ko mi je rekel "Kamor koli bom šel, verjemi, da se bom vrnil, samo verjeti in si močno zaželeti moraš, da se vrnem. To, Inea je čarovnija. Nekaj v kar moraš vrjeti". Solze so mi stopile v oči. Od očeta mi je ostalo le čudno pisalo. Rekel je, da naj ga uporabim, ko bo pravi čas. Naj ga pametno uporabim. "Inea, ne joči. Tvoj oči, je imel pomembno nalogo, ne bi želel, da jočemo za njim" se mi je skrivnostno nasmehnila mama. Odšla sem po stopnicah gor. Pred bratovo sobo sem prisluhnila. Jokal je. Torej že ve. "Willli" sem prišla v sobo in objela brata. Oče je bil njehov zaupnik, najboljši prijatelj. "Inea, ne razumeš" je izdahnil in me objel.

"Otroka, pridita dol!" je zaklicala mama naslednjega dne. "Pridita z mano" je rekla in nama podala dežne plašče. Odšli smo v avto. "Kam gremo?" sem vprašala."Inea-" "Boš videla" je rekla mama. William je želel nekaj reči, ampak ga je prekinila. Zakaj vse izvem zadnja! Pa kaj, če imam 6 let! V žepu sem skrbno stiskala nekakšno pisalo od očeta. Mama je ustavila avto lred veliko sivo-belo stavbo. Odprla mi je vrata in me primila v naročje. Potrkala je na velika hrastova vrata."Dober dan gospa" se ji je priklonil nek moški in nas spustil naprej. Odšli smo po zavitih stopnicah in se ustavili pred snežnobelimi vrati. "Naprej!" je nekdo zaklicam znotraj. "Dober dan gospa Jones" "Kako ste vedeli, da je nekdo pred vrati?" je vprašal William.
"Kamere" se je nasmehnila sivolasa gospa. "Z vami sen govorila po telefonu, torej. Bo šlo?" "Seveda bo" "Torej, otroka? Lahko malo počakata zunaj, potem pridem da se pogovorimo". William me je odnesel ven. "Inea. Ločli naju bojo. Mama ne zdrži skrbeti za oba. V sirotišnico naju bojo poslali. V različni sirotišnici" me je gledal brat v oči, v upanju da bom razumela. "William, ti lahko poskrbiš zase. Zbeži" sem rekla in ga nežno primila za obraz. "Inea, ne morem te pustiti same" je rekel in me objel. "William pojdi. Vedno si bil moj junak, in moj vzornik. Zbeži, da rešiš sebe. In kmalu še svet." sem se mu nasmehnila. Besede so kar letele iz mene. "Hvala Inea. Srečno" je rekel ter odšel. Tekel je hitro in kmalu mi je izginil iz vidka. "Kje je William?!" je vrata odprla mama. "Ne vem" sem rekla. "Dobro veš!" je rekla in me primila za ovratnik. Postala je nasilna. "Gospa! Umirite se!" "Ne dokler mi ne pove!". Sivolasa gospa je klicala policijo. Kmalu sen zagledala opremljene može, ki so me rešili maminega prijema. Temnopolta policijstka me je odnesla v policijski avto in me odpeljala na policijsko postajo.


Lp, Elieen
LASSSM
*modra*#storybyelieen*modra*