“Da sem pobegnila?” sem ga prekinila z vprašanjem si na ustnice priklicala nasmešek. V meni je iskrilo od veselja, saj mi je postajalo jasno, da ga je skrbelo zame. Nenazadnje je verjetno domneval, da sem se premislila.
Nejevoljno me je premeril.
“Kaj pa misliš, da sem si mislil, ko sem videl, da te ni tukaj?” me je nejevoljno vprašal. “Seveda sem pomislil, da si odšla.”
Zavila sem z očmi.
“Preslabo me poznaš, Ian,” sem pripomnila.
Stopil je k meni.
“In najhuje je, da nimam niti tvoje telefonske številke, da bi te poklical,” je dodal. Zasmejala sem se.
“Lahko bi vprašal zanjo, kajne?” sem nasmejano dejala. Ian me je v naslednjem trenutku prijel in čez sekundo sem čutila ustnice na svojih. Oklenil se me je in privil k sebi. Njegove ustnice so se grobo pričele sprehajati po mojih. Prepustila sem se, čeprav pri tem nisem pozabila najinega dogovora, da bo počakal.
“Ian,” sem zasopla.
“Da mi nikoli več ne izgineš iz postelje,” je dejal in se ponovno polastil mojih ustnic. Z jezikom je razprl moja usta in poiskal moj jezik. Zastokala sem v navalu strasti in spustila torbico. Oklenila sem se ga okoli vratu. Uživala sem v poljubu. Želela sem si, da se nikoli ne bi končal. Da se nikoli ne bi odmaknil proč od mene.
Pa vendar se je. Počasi me je spustil iz objema. Nisem želela, da se odmakne. Zastokala sem in se naslonila na njegove prsi. Slišala sem bitje njegovega srca, ki me je prevzelo, nato pa dvignila pogled in poiskala njegove svetle oči.
“Ian?”
“Ne pokvari tega,” je šepnil. “Prosim. Ne mi sedaj o tem, kaj smem in kaj ne. Prosim te, Alina, samo tiho bodi.”
Hotela sem že nekaj pripomniti, ko me je ponovno prijel in poljubil. Skoraj stopila sem se v njegovih rokah. Potrebovala sem trenutek, da sem se ponovno vklopila. Pa vendar me je znal spraviti na rob in še dlje že z nekaj dotiki.
Z rokami je pričel slačiti mojo majico. Ko sem začutila njegov dotik na goli koži, sem se prisilila, da sem se odmaknila.
“Ne, Ian,” sem ga zavrnila s hrepenenjem v glasu. Bila sem na pragu odločitve, da se prepustim. Potem pa se je oglasil zdrav razum. Nisem smela popustiti. Nisem. Dejstvo je bilo, da sem hotela biti zapeljala z njegove strani... Po drugi strani pa sem vedela, da me bo slednje spravilo v pogubo. In nisem hotela biti v tej pogubi.
“Zakaj?” je zamrmral.
“Te moram opominjati na najin dogovor?” sem vprašala. Čutila sem, da hrepenim po njem, čeprav sem vedela, da me bo slednje spravilo v pogubo. Morala sem se zadržati in paziti, da me ne dobi tako zlahka.
Premeril me je s svojimi modrimi očmi, nato pa globoko zavzdihnil in se odmaknil proč od mene. Vedela sem, da ne smem narediti nobenega koraka naprej. Trdno sem bila odločena, da se bom držala najinega dogovora.
“Prav. Potem pa se preobleči, da greva na ogled vinogradov,” je dejal. Obrnil se je in odšel do vrat. Ozrl se je k meni. “Počakal te bom v jedilnici.”
Užaljen je bil. Odločila sem se, da ne bom pregrevala starih zadev, in pokimala. Ian me je še zadnjič ošinil s pogledom, nato pa odšel ven. Ko so se zaprla vrata za njim, sem se sesedla na posteljo. Zame je bilo vse to preveč.


______________________________________________________________________________________________

hvala vsem, ki berete... na žalost ne uspem odgovarjat na komentarje, nadoknadim, ko bom imela malo več časa :)
uživajte :)