Naslednje jutro.
Abby je ležala na postelji in strmela v strop.
Budilka je že tretjič zazvonila.
Ni se premaknila.
Samo razmišljala je.
Poljub.
Trevor.
Steven.
Razred.
»…O moj bog,« je zamrmrala in si z blazino pokrila obraz.
Prepozno.
Vse se je dejansko zgodilo.
In danes…
bo morala iti v šolo.
Med vse te ljudi.
Ki definitivno vedo.
Zavzdihnila je in se končno usedla.
»Okej. V redu. Normalno se boš obnašala.«
Pavza.
»Kot da se ni nič zgodilo.«
Spet pavza.
»Ker se JE.«
Spustila je glavo nazaj na blazino.
»Super.«
—
Hodnik je bil še glasnejši kot običajno.
Ali pa se je samo njej tako zdelo.
Ko je stopila noter, je takoj začutila poglede.
Dva človeka sta šepetala.
Nekdo se je nasmehnil.
Abby je stisnila ustnice.
»Steven. Mrtev si,« je zamrmrala sama sebi.
Prišla je do svoje omarice.
Jo odprla.
In poskušala ignorirati svet.
Tri sekunde.
Toliko ji je uspelo.
»Dobro jutro, golobček.«
Abby je zaprla oči.
»Seveda.«
Počasi se je obrnila.
Steven.
Z nasmehom, ki bi ga lahko prepovedali.
»Umakni se,« je rekla.
»Au,« je rekel on. »To boli. Nobenega “dobro jutro, Steven, hvala ker si mi uničil življenje”?«
»Ne.«
Steven se je naslonil na omarico.
»Torej…«
Abby ga je pogledala.
»Če rečeš eno besedo—«
»Trevor te že išče.«
Abby je obstala.
»…Kaj?«
Steven se je nasmehnil še širše.
»Ooo, to pa je bilo hitro.«
»Steven.«
»Kaj? Resno. Prišel je prej kot običajno. Sumljivo.«
Abby je zaprla omarico.
»Ti si grozen človek.«
»Ampak zanimiv.«
Abby ga je ignorirala in stopila stran.
»Abby.«
Ustavila se je.
Ne Steven.
Drug glas.
Obrnila se je.
Trevor.
Stal je malo stran, kot da ni prepričan, ali naj pride bližje.
Njegov pogled je bil… drugačen kot včeraj.
Malo bolj resen.
Malo bolj…
negotov?
Steven je pogledal med njima.
Počasi dvignil roke.
»Okej, jaz grem. Ne bom motil romance.«
Trevor: »Steven—«
Prepozno.
Že je izginil.
Tišina.
Hodnik okoli njiju je še vedno brnel, ampak med njima…
kot da je vse malo tišje.
Abby je prekrižala roke.
»Torej.«
Trevor je stopil korak bližje.
»Torej.«
Pavza.
Abby ga je gledala.
»Zdaj vsi vedo.«
Trevor je prikimal.
»Ja.«
»In?«
Trevor je rahlo skomignil.
»Preživel bom.«
Abby je dvignila obrv.
»Ti ja.«
Trevor se je malo nasmehnil.
»Ti tudi.«
Abby je zavila z očmi, ampak ne čisto resno.
Pogledala je stran.
»To je noro.«
»Malo.«
Spet tišina.
Tokrat nerodna.
Trevor je pogledal tla, potem nazaj k njej.
»Si… okej?«
Abby ga je pogledala.
To vprašanje je bilo tiho.
Ampak iskreno.
Za trenutek ni odgovorila.
Potem pa:
»Ne vem.«
Trevor je prikimal.
»Pošteno.«
Abby je globoko vdihnila.
»Včeraj si rekel, da…«
Pogledala ga je.
»…da sem ti všeč.«
Trevor ni odmaknil pogleda.
»Ja.«
Abby je pogoltnila.
»To še vedno velja?«
Majhen nasmeh.
»Ja.«
Prehitro.
Preprosto.
Brez oklevanja.
Abby je za sekundo pogledala dol.
Potem nazaj gor.
»Okej.«
Trevor je rahlo nagnil glavo.
»Okej?«
Abby je skomignila.
»Rekla sva, da bova ugotovila.«
Pavza.
»Torej… ugotavljava.«
Trevor se je nasmehnil.
Tokrat malo bolj sproščeno.
»Všeč mi je ta plan.«
Abby se je tudi malo nasmehnila.
Ampak potem—
»Ampak počasi.«
Trevor je takoj prikimal.
»Počasi.«
Pogledala sta se.
In prvič danes…
ni bilo nerodno.
—
»ABBY.«
Oba sta zaprla oči.
Steven.
Seveda.
Priletel je nazaj do njiju.
»Samo eno vprašanje—«
»Ne,« sta rekla oba hkrati.
Steven je obstal.
Pogledal enega.
Potem drugega.
In se počasi nasmehnil.
»Okej… tole bo še zabavno.«
Trevor je zavzdihnil.
Abby pa…
se je kljub vsemu nasmehnila.
Ker ja—
zapleteno je bilo.
Ampak tudi…
nekako dobro.
Abby je ležala na postelji in strmela v strop.
Budilka je že tretjič zazvonila.
Ni se premaknila.
Samo razmišljala je.
Poljub.
Trevor.
Steven.
Razred.
»…O moj bog,« je zamrmrala in si z blazino pokrila obraz.
Prepozno.
Vse se je dejansko zgodilo.
In danes…
bo morala iti v šolo.
Med vse te ljudi.
Ki definitivno vedo.
Zavzdihnila je in se končno usedla.
»Okej. V redu. Normalno se boš obnašala.«
Pavza.
»Kot da se ni nič zgodilo.«
Spet pavza.
»Ker se JE.«
Spustila je glavo nazaj na blazino.
»Super.«
—
Hodnik je bil še glasnejši kot običajno.
Ali pa se je samo njej tako zdelo.
Ko je stopila noter, je takoj začutila poglede.
Dva človeka sta šepetala.
Nekdo se je nasmehnil.
Abby je stisnila ustnice.
»Steven. Mrtev si,« je zamrmrala sama sebi.
Prišla je do svoje omarice.
Jo odprla.
In poskušala ignorirati svet.
Tri sekunde.
Toliko ji je uspelo.
»Dobro jutro, golobček.«
Abby je zaprla oči.
»Seveda.«
Počasi se je obrnila.
Steven.
Z nasmehom, ki bi ga lahko prepovedali.
»Umakni se,« je rekla.
»Au,« je rekel on. »To boli. Nobenega “dobro jutro, Steven, hvala ker si mi uničil življenje”?«
»Ne.«
Steven se je naslonil na omarico.
»Torej…«
Abby ga je pogledala.
»Če rečeš eno besedo—«
»Trevor te že išče.«
Abby je obstala.
»…Kaj?«
Steven se je nasmehnil še širše.
»Ooo, to pa je bilo hitro.«
»Steven.«
»Kaj? Resno. Prišel je prej kot običajno. Sumljivo.«
Abby je zaprla omarico.
»Ti si grozen človek.«
»Ampak zanimiv.«
Abby ga je ignorirala in stopila stran.
»Abby.«
Ustavila se je.
Ne Steven.
Drug glas.
Obrnila se je.
Trevor.
Stal je malo stran, kot da ni prepričan, ali naj pride bližje.
Njegov pogled je bil… drugačen kot včeraj.
Malo bolj resen.
Malo bolj…
negotov?
Steven je pogledal med njima.
Počasi dvignil roke.
»Okej, jaz grem. Ne bom motil romance.«
Trevor: »Steven—«
Prepozno.
Že je izginil.
Tišina.
Hodnik okoli njiju je še vedno brnel, ampak med njima…
kot da je vse malo tišje.
Abby je prekrižala roke.
»Torej.«
Trevor je stopil korak bližje.
»Torej.«
Pavza.
Abby ga je gledala.
»Zdaj vsi vedo.«
Trevor je prikimal.
»Ja.«
»In?«
Trevor je rahlo skomignil.
»Preživel bom.«
Abby je dvignila obrv.
»Ti ja.«
Trevor se je malo nasmehnil.
»Ti tudi.«
Abby je zavila z očmi, ampak ne čisto resno.
Pogledala je stran.
»To je noro.«
»Malo.«
Spet tišina.
Tokrat nerodna.
Trevor je pogledal tla, potem nazaj k njej.
»Si… okej?«
Abby ga je pogledala.
To vprašanje je bilo tiho.
Ampak iskreno.
Za trenutek ni odgovorila.
Potem pa:
»Ne vem.«
Trevor je prikimal.
»Pošteno.«
Abby je globoko vdihnila.
»Včeraj si rekel, da…«
Pogledala ga je.
»…da sem ti všeč.«
Trevor ni odmaknil pogleda.
»Ja.«
Abby je pogoltnila.
»To še vedno velja?«
Majhen nasmeh.
»Ja.«
Prehitro.
Preprosto.
Brez oklevanja.
Abby je za sekundo pogledala dol.
Potem nazaj gor.
»Okej.«
Trevor je rahlo nagnil glavo.
»Okej?«
Abby je skomignila.
»Rekla sva, da bova ugotovila.«
Pavza.
»Torej… ugotavljava.«
Trevor se je nasmehnil.
Tokrat malo bolj sproščeno.
»Všeč mi je ta plan.«
Abby se je tudi malo nasmehnila.
Ampak potem—
»Ampak počasi.«
Trevor je takoj prikimal.
»Počasi.«
Pogledala sta se.
In prvič danes…
ni bilo nerodno.
—
»ABBY.«
Oba sta zaprla oči.
Steven.
Seveda.
Priletel je nazaj do njiju.
»Samo eno vprašanje—«
»Ne,« sta rekla oba hkrati.
Steven je obstal.
Pogledal enega.
Potem drugega.
In se počasi nasmehnil.
»Okej… tole bo še zabavno.«
Trevor je zavzdihnil.
Abby pa…
se je kljub vsemu nasmehnila.
Ker ja—
zapleteno je bilo.
Ampak tudi…
nekako dobro.
Moj odgovor:
Misikasa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(48)
Vesela šola me ne zanima.
(75)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(127)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(48)






Pisalnica