*roza*tole je zapisala moja frendica idk why men je ful všeč in sem jo prepričala da bi objavle (rekla sem da če ne bo dobrega odziva kahk komot zbriševa zgodbo pa pozabiva ne vse) pač TA-DAAA! :D*roza*



*b*1. poglevje*b*

Zazehala sem in zamežikala v zimsko sonce, ki je že nagajivo kukalo izza oblakov. Imela sem nek čuden občutek da je nekaj drugače.
Ozrla sem se okoli sebe - še zmeraj sem bila v isti sobi z istimi predalniki, mizo, stolom, posteljo... A nekaj je moralo biti drugače! *i*Vem da je!*i* Pogledala sem na svoj koledarček, ki je stal na mizi - bil je 20. december, sobota. Dan sem imela obkroženo z rdečo, a se nisem morala spomniti zakaj. *i*Mogoče ima kdo danes rojstni dan ali obletnico?...*i* Sem razmišljala.
V tistem trenutku je v sobo vlomil Edvard in mi skočil na posteljo ter začel skakati po njej, da je divje škripala in se tresla!
»Danes gremo na počitnice! Danes gremo na počitnice! Jupiiiiii!« je veselo vzklikal z oglušajočim glasom. Zamašila sem si ušesa in ga grdo pogledala: »Hej, spokaj se iz moje sobe ti *i*brezmožganski pavijan*i*! (Jap, zmerljivke mi res grejo.) Ura je komaj 6 zjutraj!« Edvard se je le zahihital in stekel iz sobe. Še preden je izginil za vrati, pa mi je z velikim ponosom pokazal jezik!
Zavzdihnila sem. *i*Edvard je pravi idijot! Vsaj spomnil me je kaj je danes - z mamo in očetom (in drugo neimenovano osebo, ki mi je pravkar pokazala jezik) gremo na počitnice. SOVRAŽIM to!*i*
Kam iti z mojo družino je prava nočna mora! Mama vedno misli, da se bo zgodilo najhujše. Oče ves čas teži, da moramo šparati z denarjem, ker lahko vsak trenutek crkne naš stari avto. (Na nek način tudi on misli, da se bo zgodilo najslabše, a njega bolj skrbi za avto. Tudi, če bi umirali, bi on ves zavzet pregledoval, da se ni avtu kaj zgodilo!) Edavrd pa... No on misli, da je vse skupaj en velik hec!
*b*~~~~~*b*
Preoblekla sem se in odšla dol. Popravek - na pol odhodila in na pol odvlekla sem se dol.
Med mojim krevsanjem me je utavila mama: »Ljubica, ali veš kje je moj telefon!?« Zavila sem z očmi. »V tvoj desni roki je...« Mama se je presenečeno zazrla v svojo desnico in se mi živčno nasmehnila: »Oh... Ja, saj res... Ampak ali si kje videla moje ključe? Nikjer jih ne najdem...« »Si kdaj pogledala v svojo *i*levo*i* roko, mami?...« sem rekla in šla mimo nje v kuhinjo.
Ta ženska je res raztresena!

Edvard je že sedel za jedilno mizo in se vneto basal s kosmiči.
*i*Kakšen pujs!*i* Sem si mislila in se usedla na stol nasproti njega. Poskušala sem namazati marmelado na kruh, a je bilo to praktično nemogoče, saj sem postala glavna tarča koruznih kosmičev, ki jih je - ne boste uganili - vame metal moj grozni osemletni bratec!
*b*~~~~~*b*
Po zajtrku sem odšla v sobo in poslušala glasbo na slušalkah. Bilo je krasno dokler v sobo ni prišel Edvard in mi hotel nekaj povedati. Zaradi glasbe ga nisem mogla slišati, a potem mi je slušalk potegnil iz ušes in zavpil: »Mami hoče, da ji prineseva kovčke!!« »OMG!« sem jezno zavila z očmi. »Tudi *i*normalno*i* bi lahko povedal!« Poudarek je na besedi normalno, ker bi lahko bilo dosti normalnejše!

Nagnala sem ga iz sobe, nato pa izpod postelje povlekla svoj vijoličast kovček. Pripravila sem si ga že prejšnji teden, zato sem že pozabila kaj sem sploh spakirala vanj. »Koga sploh briga...« sem si zamrmrala medtem ko sem kovček vlekla po stopnicah navzdol.

Ko sem ga končno privlekla do vhodnih vrat, mi je zavibriral telefon. Hitro sem ga povlekla iz žepa in vneto začela brati sporočilo!

Bila je Teja.

*b*Teja:*b* *i*Hejj! Kako si? Čez 5 dni bo božiiiiič! Komaj čakam! =) Pa ti??*i*

No... Sporočilo me ni ravno osrečilo, kot sem pričakovala... Bolj me je... Kaj pa vem... Razjezilo... Samo: *i*Hejj! Kako si?*i* In potem blebetanja o tistem smotanem božiču! Mislim - komu je sploh še mar za božič!? In kdo sploh še vrjame v tisto butasto "božično čarovnijo"!?

To je *i*tako*i* otročje!