PisalnicaŽafrani-kratka povest
3
April(ne registrirana)
Hello!!
Torej danes sem šla v park in videla ogromno žafranov in sem se odločila da napišem majhno povest za pozdrav pomladi :)
°
Lovec na zaklad je gledal bitje s spoštovanjem v očeh. Ogromen zmaj, zelene, sijoče luske so prekrivale njegovo celo telo, je mogočno sedel pred lovcom in ga gledal radovedno. Jama je bila veliko večja od zmaja, bila je suha, topla, skorajda prijetna. Na začetku jame, tam kjer jo je sonce še doseglo, je rastel regrat in nekaj trave, a tukaj v samem osrčju jame ni rastlo čisto nič. Za zmajem je stalo ogromno ognjišče, plameni so segali skoraj tako visoko kot sam zmaj. Ogromno izruvanih debel na kupu je oblikovalo lep kvader lesa, ki je počasi gorel pod oranžnimi, rdečimi in rumenimi sijočimi, vročimi plameni. Ob steni, malo stran od ognja so ležale ribje in druge živalske kosti in se bleščale v toplih barvah ki so sevale od ognjišča. Nikjer pa ni, na lovčevo presenečenje bilo videti zlata. Zmedeno se je oziral, malo je bil zmeden zaradi pomanjkanja zmajev ega zaklada, malo pa sta mu tudi dim in vročina mešala glavo. Zmaj ga je le radovedno opazoval.
"Ti lahko pomagam?" je vprašal z globokim, a prijaznim glasom. Lovec se je stresel, presenečen nad nenadnim govorom bitja, za katerega si ni mislil lahko govori.
"Ehm...ne bi mogel biti tukaj zaklad?" je vprašal s hripovim glasom in se hitro odkašljal da bi se slišal malo bolj samozavestno. Zmaj je zavzdihnil.
"Zakaj ljudje vedno mislijo to? Od kje je prišla ta legenda? Zmaj sem, nič mi ni treba kupiti, zakaj bi pazil na vaše zaklade? Sami pazite na njih če so vam tako pomembni." lovec je obstal z odprtimi ustmi. Hotel je nekaj reči, nek logičen argument, da zmaju razloži zakaj bi moral imeti zaklad, a mu ni prišlo na pamet čisto nič. Zaradi toplega sijaja ognja se k sreči ni videlo, a njegova lica so se obarvala rožnato kot vrtnice, ko je stal tam, brez besed in ni vedel kaj naj naredi. Zmaj ga je le z zanimanjem opazoval, nazadnje pa le spregovoril:"Verjamem, da si šel na dolgo pot, da si prišel sem. Zlata in podobnega nimam, lahko pa te odletim nazaj in če želiš, pokažem zaklad ki se meni zdi lepši od človeške vrednosti." lovec je le pokimal in zmaj se je sklonil, tako da je mlad fant lahko splezal na njegov hrbet.
"Dobro se primi." je rekel zmaj smehljaje se in se počasi sprehodil iz jame, da se je imel lovec čas pripraviti. Slednji je trdno zagrabil eno od zmajevih hrbtnih grb in globoko vdihnil, pripljavljen na novo pustolovščino. Zmaj je vzletel proti modrem nebu, kjer ni bilo videti niti oblačka. Dolgo sta letela proti vzhodu in dolgo je zahodni veter lovcu dvigoval rjave kodre in se poigraval z njimi. Nazadnje je le zmaj pristal, pred čudovitim, visokim slapom, ki se je izlival v ozko reko, ki je peljala skozi gozd. Zmaj se je sprehodil okoli slapa in stopil za njim, kjer se je za padajočo, belo in modro vodo razkazala še ena jama, ta polna pridušene svetlobe in majhnih cvetlic in travic. Lovec je bil navdušen že nad tem, majhen, a iskren nasmeh se je raztegnil čez njegov obraz. Zmaj se je zahehljal.
"To ni še nič, človek." je rekel in se sprehodil počasi naprej, skozi jamo, kjer je svetloba, ki se je prebila skozi vodne zavese padala na stene in na njih metala magične vzorce. Nazadnje je zmaj z gobcem odmaknil gosto zaveso bršljana in lovcu odkril prav čudovit pogled; velika dolina z raznolikim površjem, nekje so se raztezala zelena gričevja, drugje gosti gozdovi, spet drugje pa reke in jezera. Povsod okoli doline so se dvigovali vrhovi in hribi, spodaj poraščeni z gozdovi, zgoraj pa so jih krasile skale, trava in gorske cvetlice. Najbolj pa so ujeli lovčev pogled žafrani: ogromna vijolična polja, prekrita z modro in vijolično barvo, vsake toliko se je videlo ven malo trave, a drugače je bilo vse prekrito s žafrani, temi magični, zgodnje pomladnimi cvetlicami, ki so v tej dolini, čeprav se lovec tega ni zavedal, rastli vso leto. V zahajajočem soncu so se barvni travniki, razigrane reke in prijetni gozdovi svetili v zlati barvi in res je cela dolina izgledala kot zaklad, kot zlato obarvana ilustracija v knjigi, kot pravljica. Dolgo časa je lovec sedel pred jamo in si ogledoval dolino. Sprehajal se je po travnikih, gričevjih, skozi gozdove, ob rekah in plaval v jezerih. Nazadnje se je le odločil zmaj, da je čas za slovo in lovca poklical k sebi.
"Si odkril pravi zaklad človek? Si razumel besede narave?" lovec je pokimal. Njegov nasmeh je bil malo bolj vesel, njegove oči malo bolj nežne, njegova koža se je malo bolj svetila in njegova postava ne izgledala malo bolj zdrava.
"Dobro. Nobenemu ne smeš povedati, kje leži ta dolina; ta zaklad dovolim videti le nekaterim, le točno določenim ljudem, tistim za katere vem, da imajo v srcu dovolj ljubezni in lepote da lahko prepoznajo prava bogastva in zaklade. Obljubi mi človek, da nobenemu ne boš povedal."
"Obljubim." je rekel lovec in nekaj je pravilo zmaju, da je govoril resnico. Malo sta še spregovorila, nato pa je zmaj lovca pospremil ven iz jame in okoli slapa, ter varno skozi zahodne gozdove. Lovec je šel iskati zmajev zaklad, kot vsak tretji človek njegovih let. In našle ga je. Ni bilo zlato, niso bili dragi kamni, ali poseben, začaran nakit, temveč je bila narava. Zemlja. Gozdovi. Reke. Jezera. Cvetlice. Hribovja. Gričevja. To je tista lepota, tisto bogastvo ki ga iščemo. In to je naš dragi lovec našel.
°
Torej, zaradi nekega razloga dobim vsak dan motivacijo ob 23:45 hahha in ne moram spati dokler ne napišem tako da se opravičujem če je tole grozno, ampak zelooo je pozno :')
Ideja: @writing.prompt.s na instagramu
Hvala če ste prebrali
<3
April
Torej danes sem šla v park in videla ogromno žafranov in sem se odločila da napišem majhno povest za pozdrav pomladi :)
°
Lovec na zaklad je gledal bitje s spoštovanjem v očeh. Ogromen zmaj, zelene, sijoče luske so prekrivale njegovo celo telo, je mogočno sedel pred lovcom in ga gledal radovedno. Jama je bila veliko večja od zmaja, bila je suha, topla, skorajda prijetna. Na začetku jame, tam kjer jo je sonce še doseglo, je rastel regrat in nekaj trave, a tukaj v samem osrčju jame ni rastlo čisto nič. Za zmajem je stalo ogromno ognjišče, plameni so segali skoraj tako visoko kot sam zmaj. Ogromno izruvanih debel na kupu je oblikovalo lep kvader lesa, ki je počasi gorel pod oranžnimi, rdečimi in rumenimi sijočimi, vročimi plameni. Ob steni, malo stran od ognja so ležale ribje in druge živalske kosti in se bleščale v toplih barvah ki so sevale od ognjišča. Nikjer pa ni, na lovčevo presenečenje bilo videti zlata. Zmedeno se je oziral, malo je bil zmeden zaradi pomanjkanja zmajev ega zaklada, malo pa sta mu tudi dim in vročina mešala glavo. Zmaj ga je le radovedno opazoval.
"Ti lahko pomagam?" je vprašal z globokim, a prijaznim glasom. Lovec se je stresel, presenečen nad nenadnim govorom bitja, za katerega si ni mislil lahko govori.
"Ehm...ne bi mogel biti tukaj zaklad?" je vprašal s hripovim glasom in se hitro odkašljal da bi se slišal malo bolj samozavestno. Zmaj je zavzdihnil.
"Zakaj ljudje vedno mislijo to? Od kje je prišla ta legenda? Zmaj sem, nič mi ni treba kupiti, zakaj bi pazil na vaše zaklade? Sami pazite na njih če so vam tako pomembni." lovec je obstal z odprtimi ustmi. Hotel je nekaj reči, nek logičen argument, da zmaju razloži zakaj bi moral imeti zaklad, a mu ni prišlo na pamet čisto nič. Zaradi toplega sijaja ognja se k sreči ni videlo, a njegova lica so se obarvala rožnato kot vrtnice, ko je stal tam, brez besed in ni vedel kaj naj naredi. Zmaj ga je le z zanimanjem opazoval, nazadnje pa le spregovoril:"Verjamem, da si šel na dolgo pot, da si prišel sem. Zlata in podobnega nimam, lahko pa te odletim nazaj in če želiš, pokažem zaklad ki se meni zdi lepši od človeške vrednosti." lovec je le pokimal in zmaj se je sklonil, tako da je mlad fant lahko splezal na njegov hrbet.
"Dobro se primi." je rekel zmaj smehljaje se in se počasi sprehodil iz jame, da se je imel lovec čas pripraviti. Slednji je trdno zagrabil eno od zmajevih hrbtnih grb in globoko vdihnil, pripljavljen na novo pustolovščino. Zmaj je vzletel proti modrem nebu, kjer ni bilo videti niti oblačka. Dolgo sta letela proti vzhodu in dolgo je zahodni veter lovcu dvigoval rjave kodre in se poigraval z njimi. Nazadnje je le zmaj pristal, pred čudovitim, visokim slapom, ki se je izlival v ozko reko, ki je peljala skozi gozd. Zmaj se je sprehodil okoli slapa in stopil za njim, kjer se je za padajočo, belo in modro vodo razkazala še ena jama, ta polna pridušene svetlobe in majhnih cvetlic in travic. Lovec je bil navdušen že nad tem, majhen, a iskren nasmeh se je raztegnil čez njegov obraz. Zmaj se je zahehljal.
"To ni še nič, človek." je rekel in se sprehodil počasi naprej, skozi jamo, kjer je svetloba, ki se je prebila skozi vodne zavese padala na stene in na njih metala magične vzorce. Nazadnje je zmaj z gobcem odmaknil gosto zaveso bršljana in lovcu odkril prav čudovit pogled; velika dolina z raznolikim površjem, nekje so se raztezala zelena gričevja, drugje gosti gozdovi, spet drugje pa reke in jezera. Povsod okoli doline so se dvigovali vrhovi in hribi, spodaj poraščeni z gozdovi, zgoraj pa so jih krasile skale, trava in gorske cvetlice. Najbolj pa so ujeli lovčev pogled žafrani: ogromna vijolična polja, prekrita z modro in vijolično barvo, vsake toliko se je videlo ven malo trave, a drugače je bilo vse prekrito s žafrani, temi magični, zgodnje pomladnimi cvetlicami, ki so v tej dolini, čeprav se lovec tega ni zavedal, rastli vso leto. V zahajajočem soncu so se barvni travniki, razigrane reke in prijetni gozdovi svetili v zlati barvi in res je cela dolina izgledala kot zaklad, kot zlato obarvana ilustracija v knjigi, kot pravljica. Dolgo časa je lovec sedel pred jamo in si ogledoval dolino. Sprehajal se je po travnikih, gričevjih, skozi gozdove, ob rekah in plaval v jezerih. Nazadnje se je le odločil zmaj, da je čas za slovo in lovca poklical k sebi.
"Si odkril pravi zaklad človek? Si razumel besede narave?" lovec je pokimal. Njegov nasmeh je bil malo bolj vesel, njegove oči malo bolj nežne, njegova koža se je malo bolj svetila in njegova postava ne izgledala malo bolj zdrava.
"Dobro. Nobenemu ne smeš povedati, kje leži ta dolina; ta zaklad dovolim videti le nekaterim, le točno določenim ljudem, tistim za katere vem, da imajo v srcu dovolj ljubezni in lepote da lahko prepoznajo prava bogastva in zaklade. Obljubi mi človek, da nobenemu ne boš povedal."
"Obljubim." je rekel lovec in nekaj je pravilo zmaju, da je govoril resnico. Malo sta še spregovorila, nato pa je zmaj lovca pospremil ven iz jame in okoli slapa, ter varno skozi zahodne gozdove. Lovec je šel iskati zmajev zaklad, kot vsak tretji človek njegovih let. In našle ga je. Ni bilo zlato, niso bili dragi kamni, ali poseben, začaran nakit, temveč je bila narava. Zemlja. Gozdovi. Reke. Jezera. Cvetlice. Hribovja. Gričevja. To je tista lepota, tisto bogastvo ki ga iščemo. In to je naš dragi lovec našel.
°
Torej, zaradi nekega razloga dobim vsak dan motivacijo ob 23:45 hahha in ne moram spati dokler ne napišem tako da se opravičujem če je tole grozno, ampak zelooo je pozno :')
Ideja: @writing.prompt.s na instagramu
Hvala če ste prebrali
<3
April
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Noro, jaz res ne razumem kako lahko pišete kot pravi pisatelji. Mislim moje povesti še zdaleč niso takšne. In te besede...res nerazumem...odlično pišeš, jaz pa upam da se bom nekega dne tudi takole naučila.
PK
PK
1
O moj bog, nimaš pojma koliko mi to pomeni. hvala hvala hvala hvala!! In prepričana sem, da ti tudi dobro pišeš :)
Hvala ti!!
<3
April
Hvala ti!!
<3
April
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
