Hej Metuljčki,
kako smo? Kako kaj počitnice? No uglavnem jaz sem se odločila, da bom zgodbo objavljala ob ponedeljkih in petkih. Vendar ne vsak ponedeljek, da smo si na jasnem. Ne morem verjeti že deseti del. No posvečam ga vem mojim bralcem, vsi ste posebni in super. Hvala vsem, ki vztrajno všečkate vsak del, hvala vsem, ki vztrajno komentirate, hvala vsem, ki vztrajno berete mojo zgodbo in hvala še posebaj tebi Nixi, ker komentiraš prav vsak dan in spodbujaš mojo željo po pisanju. Ne vem še, vendar bo verjetno spomladi nova sezona, pripovedovala bo pa Sara. No naprej bo pa še skrivnost.




















10. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
če sem rekla, da je bil včerajšnji dan čuden, je današnji še bolj. Zjutraj me je zbudilo vibriranje budilke in bolje, da ne veš kaj sem sanjala. No pogledala sem na telefon in se spomnila, da bi morala biti včeraj pri Sari.
*b*Jaz: Oprosti pozabila sem, da bi morala priti tja :slight_frown:*b*
Skoraj takoj mi je odgovorila.
*b*Sara: Ni panike :blush: Jaz sem pomagala mami v lokalu. Erazem me je 15-krat klical:slight_frown:*b*
Takrat sem se spomnila, da moram odgovoriti še Erazmu. Hitro sem mu natipkala sporočilo.
*b*Jaz: Sara ima rada navijaštvo.*b*
Sem mu hitro natipkala in stekla v kuhinjo.
“Hej fantje! Hej Lili! Hej mami! Kje je pa Lana?” sem pozdravila in naredila požirek vode.
“Lana je v kuhinji,” je izdavil Lenart. Vanj sem pljunila vso vodo, ki sem jo imela v ustih.
“Lana?” obrnila sem se k Lili, ki ni pogledala izza svojega telefona, ker je pisala blog za kliniko. “Lili, tvoja dvojčica Lana?”
“Ja, ta Lana,” je rekla, ne da bi dvignila pogled iznad telefona.
“Ti dve dvojčici bosta podrli rekord. Ena ni za v kuhinjo, druga pa ne zna brez telefona,” je rekel Lenart in se zakrohotal. Lili je bila brezhibno urejana kot vedno.
“Hej!” sta vzkliknila v en glas Lana in Lili. Vanj je vsaka zabrisala robček.
“Kaj pa kuhaš?” sem vprašala Lano.
“Jajca. Agh! Dvajseto jajce gre v smeti!” je jezna zarjovela Lana.
“Katera jajca pečeš?” sem jo vprašala.
“Na oko! Agh! Enaindvajseto leti v koš!” je rekla in še eno jajce zalučala v smeti.
“Ti si prva oseba na svetu, ki ji je uspelo zažgati jajce na oko,” sem rekla. “Sedi za mizo, bom jaz naredila zajtrk!” Čemerno je sedla za mizo, jaz pa sem vzela toaste, ter jih izoblikovala v kroge. Premazala sem jih z različnimi namazi in jih nesla na mizo. V tistem je prišel Luka in vzel mojo glavo, ter jo dal pod svojo pazduho. Zatisnila sem si nos, da nisem vohala vonja gnilih nogavic, medtem ko me je on kuštral.
“Hej! Spusti me!” sem mu zabičala. Ko je končno izpustil mojo glavo sem bila kot bi se pravkar zbudila. No, saj ni bilo daleč od resnice. Pozajtrkovala sem in odhitela v kopalnico, kjer sem se počesala. Pogledala sem na telefon, kjer sem videla Erazmovo sporočilo.
Erazem: To sem vedel. To mi ne pomaga. :/ Imaš kaj druga?
Jaz: Oprosti mudi se mi. Ti sporočim jutri.
Hitro sem si umila zobe in šla v spalnico k mami. Vendar je tam ni bilo.

Najbrž je že v službi, sem pomislila in odhitela do šole. Na šolskem dvorišču sem zagledala temnolaso glavo – Sarino. Stekla sem ji v objem.
“Sori, ker me ni bilo včeraj na plaži,” sem ji rekla in jo izpustila.
“Ni pene, noben problem. Lahko gremo z Gajo, Tino, Niko in Majo,” je predlagala.
“Ampak res!” Takrat se je zaslišal pridušen hehet zadaj za šolsko orodjarne. Nakazala sem ji, da grem jaz iz desne, ona pa iz leve. Prišli sva po prstih in na smrt prestrašili Erazma in Nika. Nato sva se začeli smejati.
“Čemu sta se tako režala?” je vprašala Sara.
“Pes je lizal Erazma,” je komaj povedal Nik. Sara je nenadoma večkrat zaporedoma kihnila.
“Si na kaj alergična?” je vprašal Erazem. Še enkrat je kihnila.
“Ja. Nate!” je vzkliknila in odšla. Jaz sem šla za njo v šolo. Pred omaricami pa sva zagledali Sašo in njeni prijateljici. Prhnila sem, ko je prišla do naju.
“Sta za izziv?” je vprašala in zavrtela glavo, da se naju je dotaknila s svojimi modrimi ušivimi lasmi.
“Kdaj si se nazadnje barvala?” sem jo vprašala.
“Ne spreminjaj teme Lavričeva!” je vzkliknila in hitro nadaljevala s cvilečim glasom. “Včeraj!”
“No kakšen je izziv?” je vprašala Sara brez pravega zanimanja.
“Dokaži, da znaš peti,” je rekla in izbuljila oči. Sara je zavila z očmi.
“Res, ti hočeš tekmovati z mano. Prav. Pokličeva eno naključno punco, ki bo ocenila katera boljše poje,” je rekla Sara in se postavila v pevsko držo.
“Ja Sara. S tabo hočem tekmovati,” je rekla Saša.
“Lara izberi sodnico,” mi je rekla Sara.
“Zakaj Lara? Naj jo izbere Hana,” je rekla Saša in pred mano postavila nizko zlatolasko, ki je imela črne oči in veliko pegic.
“Bova izbrali obe,” je rekla Hana z epsko nizkim glasom. Šli sva do dekleta, ki je imela rdečkasto - blond lase.
“Hej,” sem jo pozdravila.
“Pridi z nama,” je rekla Hana in za sabo povlekla srednje visoko dekle.
“Tebe ne poznam, Laro pa itak vsi poznajo,” je rekla s srednje nizkim glasom.
“Ravno zato, te potrebujeva,” sem ji odgovorila.
“Jaz sem Hana, pa ti?” je rekla Hana s skoraj že vreščavim glasom. Pomežiknila sem na eno oko. “Kaj je?!” se je obrnila k meni.
“Nič ni,” sem rekla in pogledala dekle.
“Meni je ime Julija, pišem se pa Šiligoj,” je rekla.
“Čakaj ali živiš v Cankarjevem nabrežju?” sem jo vprašala.
“Ja, zakaj?” me je vprašala Julija.

“Jaz tudi!” sem vzkliknila.
“Okej, njo sta izbrali? Tudi prav!” je vzkliknila Saša.
“Zakaj me potrebujete? Sem tretji letnik, oddelek b. Športni je a, ne?” je rekla.
“Potem poznaš Majo Remic,” je vzkliknila Sara. Julija je prikimala.
“No tu smo, da bova peli ne čvekali. Izberi eno pesem. Ti si sodnica!” ji je vsepovprek delila navodila Saša.
“Izberem pesem Eve Boto Verjamem,” je rekla in grdo pogledala Sašo. “Res si ukazovalna!”
“Ja, hvala bogu nisva sosedi!” je rekla Saša.
“Pa sta!” sem vzkliknila in se začela režati. Saša jo je pogledala z gnusom v očeh.
“No živim v bloku, moja mama je Šiligojeva,” je vzkliknila. Saša jo je pogledala še grše.
“No bomo pele, Saša?” je vprašala Sara in ji namenila izzivalen pogled. “Jaz bom začela.”
“Prav. Ti imaš prvo kitico, jaz pa drugo,” je vzkliknila Saša in še kar z gnusom gledala Julijo. V tistem je prišla Maja in vse sem ji povedala o tem prepiru.
“Ah... ah... ah
Hrepenim iz globin, čez nebo rišem sonce
Preko sanj, le zanj mečem luč v njegove sence
Ki slovo jemljejo, brez spomina z luknjami
Kot med dlanmi da odteče pesek časa” je zapela z angelskim glasom, da so jo vsi začarani gledali. Niti ene note ni zgrešila.
“Premagaj to,” sem šepnila Saši in jo izzivalno pogledala.
“Verjamem da znova, ujela se bova
In včeraj za zmeraj, se vrne z reko luči
Še pesem našla si pot bo do rim če grem za njim,” je zapela in vsi so se držali za ušesa. Takrat je na hodnik stopila stara ravnateljica.
“Saša Medved! Takoj prenehaj peti! Z profesorico Marjeto Kocjančič ti bom organizirala obvezne dodatne ure petja!” je vzkliknila in jo grdo gledala. Vsa jezna je šla. “Aja pa še to. Po pouku pridi v mojo pisarno.” S temi besedami je odkorakala po hodniku in odgnala v učilnice še najbolj problematične učence.
“Prijateljica,” mi je rekla in se obrnila k meni.
“Saša, če sva imeli teoretično eden pogovor brez prepirov, še ne pomeni, da sva prijateljici!” sem ji rekla in se namenila, da bom odšla.
“No, če misliš spet teatralno oditi vsaj počakaj na rezultate!” je vzkliknila Saša.
“Da teatralno odidem! Da ne boš ti teatralno kregana iz strani moje mami! Pa še to! Tvoj nastop sploh ni bil okej!” sem kričala in se obrnila k Juliji. “No povej rezultate,” sem dejala povsem umirjena.

“Mislim, da je vsem jasno, da je zmagala Sara!” je vzkliknila Julija in zaploskala.
“Za nagrado pa si mora Saša izbrati drug hobi kot igranje klarineta!” sem vzkliknila in s Saro za petami stekla v učilnico in se tako rešila Sašinega besa. Ravno prav sem sedla za svojo mizo in pripravila stvari, saj je v tistem zvonilo.
“Saša, že prejšnjič sem te vprašal, danes boš pa spet vprašana. Ali ti tisto tvojo tri raje spremenim v dve, ha? Izberi!” je vzkliknil profesor takoj, ko je Saša vstopila.
“Nič od tega gospod,” je dejala komaj slišno, vendar naš profesor, ki ima ušesa kot slon in sliši vse jo je slišal.
“Dobro torej oboje!” je vzkliknil in pozval Gala naj pride k njemu. V roke mu je porinil sveženj listov, ki nam jih je razdelil. Zadnjo je obhodil našo vrsto in mi pomolil listek. Vzela sem ga in prebrala vsebino in zardela. Nasmehnil se mi je tako osladno, da sem mislila steči iz učilnice in bruhati. Ali pa kar pobruhati njega. Na listek je napisal (seveda bom napisala lepše in brez emojev, ki jih je neuspešno narisal): LEPA SI. BI ŠLA Z MENOJ VEN? Upam, d mu s tistim nasmehom nisem rekla ja, ker jaz se hočem objemati in poljubljati ob morju ob polni luni z Nikom in ne z Galom. Erazem se je stalno obračal nazaj k Sari, vendar ni dosegel tistega, kar je hotel. Vedno ga je ali ignorirala ali mu namenila enega njenih najbolj strogih pogledov. Jaz pa sem se le smehljala, odkimavala in reševala svoj list.

Ko je bilo mučne ure zgodovine končno konec, ko je Saša dobila trapasto pet pri zgodovini sem odhitela iz razreda. Za Saro je tekel Erazem, jaz pa sem le opazovala.
“Sara ...” je poizkušal vendar ga je vedno znova in znova zavračala.
“Pusti me pri miru!” ga je zavrnila.
“Sar ...”
“Me ne briga!”
“Sa ...”
“Mir mi daj!”
“S ...”
“Mi boš dal mir, če ti nekaj povem?”
“Ja!”
“3p! Povedala sem ti zdaj mi pa daj mir!”

Po koncu pouka sem šla domov.
“Sara le v kopalke se dam pa pridem k Vam,” sem zagotovila prijateljici.
“To naredimo jutri! Danes ne bo časa!” Pokimala sem in šla domov.
Lep pozdrav,
Lara















Če kdo želi, da ga obveščam, naj pove. Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
Lysm
Heart