Zmrazilo me je in prav nič me ni mikalo pritisniti zelene tipke na desno spodnjem robu zaslona. Pa je moj prst kar sam spolzel do nje in preden sem se zavedla, so me noge nesle naprej po pločniku. V nasprotno smer od naše hiše, proti parku! Telefon sem prislonila k ušesu in s kar se da odločnim časom pobarala tistega na drugi liniji: “Nimam shranjene te številke, s kom govorim?”
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in hrabrost, ki me je navdajala še trenutek prej je pošla.
“Se slišiva?” ko sem prepoznala Julijanov glas mi je postalo kar malo slabo.
“Ja, slišiva se.” sem zamomljala in se nerodno opotekla po pločniku dalje.
“Dobro. Si razumela kaj morata narediti?” je vprašal, jaz pa sem zmedeno molčala. “Vem, da si še tam.” Me je opomnil in nemočno sem se zastrmela v znak na robu ceste, ki je oznanjal vstop v park.
“Ne vem o čem govoriš.” Sem poskusila, ker mi na misel ni prišel boljši odgovor od tega.
Julijan se je hladno in narejeno zasmejal. “Matilda mi ne dviguje in predobro vem, da ti pove vse kar se dogaja v njenem življenju. Lahko še nekaj minut zapraviva s pregovarjanjem o tem in onem, lahko pa preideva k stvari in te potem pustim, da v miru premisliš kako se boš dokopala do denarja.” Je skoraj v isti sapi razložil Julijan.
Ničesar nisem rekla, zato je dodal še: “Saj, če se ti zdi, da imaš preveč časa, lahko denar oddaš tudi prej. O tem nisem izbral nobenega pravila.”
Dobro sem vedela, da me s takšnim govorom skuša samo zmesti in sprovucirati ter iz mene izvabiti jezo.
“Kako si lahko takšen kretek?” sem zajecljala toda iz Julijana znova nisem izvlekla drugega kot zgolj nekaj gromkih trenutkov smeha.
“400 evrov, do petka.” Je bilo vse kar mi je izrekel v slovo preden je prekinil zvezo. Šele takrat sem se zavedla, da sem prehodila že polovico parka in da bi verjetno morala obrniti, če bi hotela še danes priti na to neumno Bretino kosilo. Je morala od vseh dni izbrati ravno tega, da se nam je prislinila zraven?
Še enkrat sem ošinila telefon. 5 neprebranih sporočil od mame, ki jo je zdaj verjetno že pošteno skrbelo in dva Bretina neodgovorjena klica.
“Jejhata, ta moderna mladina. Prav z ničemer drugim se ne znate zaposliti kot pa s temi vašimi napravami. Prav ničesar ne morete brez njih. Zadnjič sem peljala vnuka na kosilo, pa sem ga vpršala, če bi ga hotel pustiti doma. Ne bi mogla verjeti kakšen pogled sem si prislužila.”
Ugasnila sem telefon in pred seboj, ko sem pozornost preusmerila na smer iz katere je prihajal glas, zagledala par vodeno modrih oči, skritimi za debelimi očalnimi stekli. Vedno, ko se znajdem v situaciji s starimi ljudmi, me ogovorijo. Sofija pravi, da imam simpatičen nasmeh. “Preveč si prijazna, Evgenija.” Mi je razložila. “Enostavno jih je treba odpikati, pa je.”
Morala bi še naprej brskati po telefonu in se delati, da je ne slišim. Lahko bi si nadela slušalke in se sprehodila mimo nje, kot bi to storila Živa. Lahko bi naredila karkoli, razen tega za kar se odločim. Moja končna odločitev je storiti to, kar bi storila Matilda. Kar je vedno najtežje in najbolj prav.
Nadela sem si nasmeh in si živčno popravila masko. Mudi se mi, mudi se mi, mudi se mi. Je bilo vsem kar so moje misli zmogle. “Pravzaprav sem ravno govorila z mamo. Pravi, da moram na kosilo.” Sem izbrala srednjo pot. Matilda bi počakala in z gospo poklepetala. nisem bila takšna svetnica kot ona, to mi je bilo že jasno.
“Lep dan za sprehod, kaj?” se je zasmejala gospa in ignorirala namig, ki sem ga skrila v prejšnjo poved. Torej, da se mi mudi.
“Ja, prav fino je it ven, ko sneži.” Sem se potrudila in s pogledom ošinila cerkveno uro.
“Bi me pospremila do mojega stanovanja? Saj je čisto blizu.” Je moledovala gospa. Živčno sem vrtela prstan na svoji desnici medtem ko sem skušala pretehtati odgovor. Pečena sem bila, to mi je postalo kristalno jasno že, ko me je prijazna starka ogovorila.
Mimo naju se je sprehodil nek moški z dvema psema in gospa me je še enkrat vprašujoče pogledala. Kot, da je bila izbira v mojih rokah!
Po nekaj blokih sem vedela že vse o gospejinih štiriindvajsetih vnukih, operaciji hrbta njene hčerke in moževemu prijatelju, ki prodaja pasje brikete v nemčijo. Bila je zanimiva ženička, ki je, ko je govorila preskakovala iz teme v temo in majhno stanovanje v četrtem nadstropju bloka v soseski je iz praga izgledalo prav udobno in starinsko urejeno.
“Bi prišla na skodelico čaja?” je z upanjem v glasu vprašala, ko sem obstala na predpražniku s slikami palčkov.
“Se opravičujem, ampak se mi že res mudi.” Sem priznala in čeprav me je živčnost minila, ker sem se vdala v usodo in se enostavno sprijaznila z dejstvom, da mi ne bo uspelo priti na kosilo, sem zdaj res morala domov.
“Počakaj, samo sekundico.” Je rekla, se zasukala in izginila v stanovanje.
Naslonila sem se na podboj vrat in se ozrla skozi okno. Zunaj je še kar snežilo in majhne vataste kroglice so delovale iz trenutka v trenutek večje in bolj rahle.
“Tukaj je moja telefonska številka.” Je razložila in mi v roko potisnila zložen listek papirja. “Lahko pa prideš kadarkoli na obisk.” Stavek je deloval bolj kot prošnja in zato sem se, preden sva se poslovili še enkrat prijazno nasmehnila.