“Prav, ampak v bolnišnici boš počakala v čakalnici,” je rekel eden od reševalcev.
Odšla sem v reševalni kombi in se usedla na prazen stol poleg Chrisa. Reševalci so mu že merili srčni utrip in bil je priklopljen na nadzorovanje. Poleg sebe sem odložila svojo torbo in ji odpela zadrgo. Ven sem vzela telefon in ga prižgala. Mami sem napisala, da me še nekaj ur ne bo domov, da je ne bi skrbelo. Telefon sem pospravila nazaj v torbo. Gledala sem Chrisa. Upala sem da bo res vse v redu.
Mogoče se motim, ampak mislim da Chrisa vidim zadnjič.

Prispeli smo v bolnišnico in reševalci so Chrisa nemudoma odpeljali v operacijsko sobo. Še prej so mi v roke potisnili njegov telefon in rekli, naj poskusim poklicati njegove starše. Poskusila sem en vzorec za odklepanje. Ni pravi. Poskusim še enkrat, še enkrat in poskušam, poskušam pa mi ne uspe. Ah, končno! Očitno imam srečo. Zdaj imam na njegovem telefonu prosto pot. Kliknem na klice in začnem klicati njegovo mami.
Čez čas se oglasi: “Ja, kaj je? Trenutno imam sestanek in me prosim ne moti!”
“Dober dan, gospa,” rečem jaz.
“Kaj, kdo si in kje je moj sin?” reče presenečeno.
“Sem Chrisova prijateljica. Trenutno sva v bolnišnici.”
“Kaj delata tam?”
“Emmm…” Nisem vedela kako naj ji povem, da je njenega sina napadel vampir in da je pristal v bolnišnici.
“Daj povej, no!”
“Emm, Chrisa je napadel vampir in reševalci so ga odpeljali v bolnišnico.”
“Kaj?” Takoj pridem!”
“Ne, gospa… ni treba, jaz sem tukaj in ga bom počakala. Končajte sestanek in potem pridite.”
“V redu,” je še rekla, nato pa prekinila.

Trenutno čakam v čakalnici in brskam po telefonu. Ja super. Zdaj mi je pa še telefon crknil. Aha, na srečo je tukaj nekaj vtičnic. In na svojo srečo imam tudi polnilec s seboj. Telefon sem priklopila in čakala, da se bo napolnil vsaj za 2 odstotka. Končno! Čeprav je trajalo le dve minuti, se je meni to zdela cela večnost.

Očitno sem dve uri brskala po telefonu, ker so Chrisa že pripeljali iz operacijske sobe. Njegove mami še ni bilo, verjetno ima še obveznosti.
Zdaj so me poklicali v Chrisovo sobo, kjer je ležal na postelji.
“Živjo,” sem pozdravila.
“Hej. Zakaj si me počakala?”
“Ker te imam rada. Kako se počutiš?”
“V redu sem. Ampak bom v bolnišnici še najmanj teden dni.”
“Aha,” sem odvrnila.
“A boš ti počasi šla domov?”
“Ja, bom. Ravno odhajam.”
In sem res šla. Peš do doma. Razmišljala sem. Kaj če ne bo vse v redu? Ali pa bo? Nisem se mogla odločiti med enim in drugim. Naposled sem le prispela do doma. Bella me je bila seveda zelo vesela, ampak ko je ugotovila, da sem zaskrbljena, me je začela lizat po obrazu. Ulegla sem se na kavč in prižgala televizijo. Na tv sporedu so bila ravno poročila.
“...in danes je v klubu za športe ‘vampir’ napadel trinajstletnika…” je rekla novinarka.
Kako sem jezna na te medije! Vedno imajo eno uro po dogodku že o tem vse informacije. Ah, ne bom gledala televizije, kar spat bom šla. Odšla sem v posteljo. Že po nekaj minutah sem zaspala.
****************
Ok tko k zmeri, a vm je ušeč moja zgodba?
Pa še par uprašanj:
1.A so deli prekratki in bi si želel/a daljše?
2.A se preveč al premau dogaja?
3.Kok bi ocenl mojo zgodbo od 1-100? Al pa od 1-10, 1-5, kar si zberete.
4.A je premau če 2x na tedn objaulam?