Pisalnica
Hiii!
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobroo.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
1
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(15)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(7)
Šport me na sploh ne zanima.
(9)
.png "Druščina 1"){kind=small}
