Vso barvo mi izbriše iz obraza, ko se pred mano zarišejo stopničke, ki so tako ozke, da človek komajda stopi na njih. Pogledam nazaj, proti vratom, kjer me čakajo ostali, toda Cira je že odšla naprej. V tistem trenutku me iznenada izpod stopnic zagrabi roka. Velika, močna, toda precej okorna roka. Zakričim, kolikor mi pljuča dopustijo, a nekdo zapahne vratca nad mano. Nihče me ne more slišati. Vseeno še naprej kričim in si na vse kriplje prizadevam priti na plano. Nekdo me močno zagrabi in takrat končno zares obupam. Neham kričati, toda v moji glave vre kri in strah mi pronica skozi žile. Prav čutim lahko napetost, ko nekdo stopi bliže k meni in mi v usta zatlači kos umazanega blaga. Možgani mi neumorno delajo in skoraj lahko slišim kolesce, ki se obračajo v moji glavi. Posveti se mi, da je v sobi verjetno več ljudi, saj je oseba, ki mi je zatlačila blago v usta stopila iz druge smeri kakor tista, ki je zapahnila majhna vratca. Toda ni mi treba ugibati, koliko jih je, kajti nenadoma se zasliši klik stikala in kletno sobico zapolni močna, rumenkasta svetloba. Pri vratih stoji starejši moški in videti mi je nenavadno znan. Buljim vanj, da bi se spomnila kje sem ga že videla. Toda za mano nekdo spregovori z ženstvenim, toda raskavim glasom: "Ne rabiš se nas bati." V glavi se mi zgodi kratek stik in za trenuek pozabim dihati. "Nas", je rekla oseba za mano. Torej jih je več. Koliko? In zakaj so tukaj? Le zakaj bi bilo več ljudi naenkrat v isti sobici v kleti zapuščene hiše in jo iz njej neznanega razloga "ugrabilo"? Hitro je obrnila glavo in za sabo zagledala starejšo gospo, ki ji je bila prav tako znana, kot bi jo videla pred kratkim. Iz kota zaslišim vročično šepetanje in sunkovito obrnem glavo. Ko zagledam ta prizor se mi končno posveti, kje sem vse te ljudi že videla. To je družina iz fotografije, ki sem si jo ogledovala zgoraj! Začudeno pogledujem od enega do drugega, oni pa buljijo vame. Zdaj mi v vidno polje stopijo tudi predmeti v ozadju, ki jih prej nisem opazila. Celotna soba izgleda kakor zasilno bivališče v nujnih izgredih. Na poličkah so dodatne rolice papirja, v škatlah po kotih so pa oblačila in hrana. V najtemnejšem kotu sobe je velik kanister vode in iz pipe na njem počasi kaplja voda. Zraven njega na golih tleh sedi deklica s slike in me pozorno opazuje. Z velikimi očmi me gleda, kot da vidi v mene. Za nekaj trenutkov se zazrem v njene razširjene zenice, nato pa spet pogledam njenega očeta, ko slednji spregovori. "Najbrž se ti niti ne sanja, v kakšni nevarnosti si bila, ko si bila še v hiši in v vasici." Široko odprem oči in jecljaje ter s tresočim glasom vprašam: "V kakšni nevarnosti? Kaj pa ostali?" Mama družine stopi predme in prestrašeno zašepeta: "Kakšni ostali? Je mar še kdo tukaj s tabo?" Prikimam in ženska pridušeno vzklikne in se z desnico prime za glavo. "Kje so?" Vpraša možak in me napol ogorčeno, napol osuplo pogleda. "Z-zgoraj," mi uspe izdaviti skozi popolnoma prazna usta. Na jeziku imam okus po bakru in vrti se mi. Kakšna nevarnost je prežala name in kakšna nevarnost preži na moje prijatelje? Še vedno ne razumem zakaj se družina skriva v kleti, niti zakaj so me povlekli sem. Če je name prežala nevarnost, bi me po možnosti najbrž že napadla, razen če čaka primerno priložnost.
Možak zgrabi svetilko in lovski nož, ter se poda proti stopničkam. "Kam greš, Roberto?" Vpraša njegova boljša polovica in ga povleče za roko. "Po druge grem. Saj sama veš v kakšni nevarnosti so." Negotova je, a na koncu mu le pokima in mu s tem potrdi, da se lahko poda iz temne sobice. Vsaka stopnička na katero stopi zaškripa in z vsako stopnico je bližje nevarnosti.
Se nadaljuje......