Končno spet lahko zadiham. Temni se že in vsi se strinjamo, da ne bomo nadaljevali poti, kajti bilo bi prenevarno. Leon in Jacob sta celo pripomnila, da bi morali zadevo z skrivnostnim moškim raziskati. Ostalim nam ni bilo prav nič do tega. Ko g. Milwood odpre majhna vrata koče, ki smo jo izbrali zato, ker je bila najmanj porasla z mahom, podboji glasno zaškripajo. Hitro se zdrenjamo v majhen prostor, ki je verjetno služil kot hodnik. Videti je, kakor da bi nekdanji stanovalci odšli v naglici, kajti na policah so še razni strohneli plašči in celo objedeni in opraskani škornji. Naslednji prostor je kuhinja. Miza je prekrita z umazanim starim prtom in na njem stojijo krožniki, na katerih je plesen. Družina je najbrž odšla sredi večerje. Toda, zakaj? Zakaj bi odšli v takšni naglici, da niti povečerjali ne bi do konca? Vprašanja mi krožijo po glavi kakor nadležne muhe. Že preženem eno, se pojavi naslednje.
Skozi temno kuhinjo se odpravimo naprej, nenadoma pa pod mojimi nogami grdo zaškripa. Spustim pogled in zagledam razbito vazo, koščke stekla in posušene, skoraj že neobstojne rože. Ravno se sprašujem kateri družinski član je prevrnil vazo, in, ali je bil družinski član, ali kdo drug? Na polici zagledam uokvirjeno fotografijo petčlanske družine, kar se ujema številu pogrinjkov na mizi. Fotografijo vzamem v roke in z rokavom vetrovke obrišem prah, ki se je nabral na krhkem steklu. Zdaj lahko razberem smejoče obraze. Najstarejši, verjetno oče, je star možakar s srebrno brado do prsi. Z roko prek ramen objema ženo, ki se srečno smeji in v njenih očeh se vidijo biseri. Pred njima sedijo trije otroci. Najvišji ima karamelno rjave lase in mlajšemu bratcu za glavo kaže osle. Zraven njiju, malce odmaknjena sedi majhna deklica, ki zasanjano zre nekam v daljavo. Na fotografiji je edina, ki se ne smeji. Zaradi kotičkov njenih ustnic se zdi, da je otožna. Nevem zakaj, toda zdi se mi, da se njeni družinski člani niso zavedali njene močne in sposobne notranjosti, zato se niso dovolj družili z njo.
Nenadoma v kotičkih oči začutim pekoče solze. Obupno se jih poskusim zadržati, toda brez smisla. Pustim da mi v majhnih potočkih stečejo čez lica in zarišejo različne oblike v prašna tla. Sama sebi se zazdim otročja, ko me Cira objame preko ramen in mi na uho, tako da jo lahko samo jaz slišim, šepne: "Vse bo v redu, Eva." Fotografijo položim nazaj na njeno mesto in se pridružim ostalim, ki so že odšli na majhno dvorišče. Toda preden dosežem zadnja vrata mi spodrsne in padem pod stopnice. Pri zadnji stopnici zagledam majhno kljuko, in ker sem seveda jaz, Eva, sežem po njej in pritisnem. Vratca se ne odpro. Naenkrat se mi les, na katerem mi počiva roka zazdi neverjetno trhel, zato brcnem vanj in vratca padejo s tečajev. Zazrem se v temno globino, kamor vodijo zaklopne stopničke.
Se nadaljuje.....