:warning:*b*Ta del zgodbe je verjetno napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 11. julij

Danes se je res FUL dogajalo. Ne vem, a naj se smejem al se zjokam. V bistvu oboje. Ampak začela bom od začetka.

Zjutraj sem se zbudila čist zmatrana. Spala sem mogoče 4 ure. Preveč sem razmišljala. O njem, o vsem. V šolo sem prišla 5 minut pozno in učiteljca me je takoj nadrla pred vsemi. Itak. Usedla sem se zadaj, dala kapuco gor in si želela, da bi lahko samo izginila.

In potem med poukom pride Sara in mi potisne listek pod mizo. Pisalo je:
“Si okej? Vidim, da nisi ti.”
Skoraj sem jokala. Sara pač ni najbolj glasna, nismo si čist BFF, ampak da mi je to pisala, mi je pomenilo ful. Napisala sem samo “ne čist” in ona mi je na koncu ure rekla, da greva po pouku ven.

No, in po pouku greva do trgovine po ledeni čaj, pa kar naenkrat pred nama on. Ja, on. Z njo. In kaj naredi? Mene pogleda, potem pa – reče “hej”. Samo to. En navaden “hej”. Ampak jaz sem bila čist šokirana, ker me že tedne ignorira. Sara mi je stisnila roko in rekla “gremo”, kot da ve, da me bo zlomilo, če ostanem tam.

Ko prideva na klopco pred trgovino, mi reče:
“A ti je še vedno všeč?”
Rečem: “Ne vem. Ne bi smel bit. Ampak je.”
In potem mi pove, da ga je videla kako govori tisti drugi punci, da “ni resno” med njima. In da je samo “za foro”. Wtf? Se pravi, on igra. Mene, njo, vse. Ne vem zakaj, ampak to me je zabolelo še bolj.

Ko pridem domov, me mami napade še preden si sezujem čevlje. Da sem “nervozna”, da sem “preveč na telefonu”, da “nič ne pomagam”. Pa sej sem samo šla ven za eno uro. Spet sem se zaprla v sobo in dala musko na glas. Vse me duši. Doma, on, šola... Vse.

Ampak potem sem dobila sms od Sare. Pisalo je:
“Jst sem tukaj, če rabiš.”
To. Samo to. In spet sem skoraj jokala, ampak tokrat… od olajšanja. Da sem vsaj ENI osebi mar.

Zdaj sedim v sobi, pišem to, in me boli glava od vsega. Ampak prvič po dolgem času čutim, da mogoče... čisto mogoče... nisem čisto sama.