:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 15. julij
:warning:*b*Ta del zgodbe je verjetno napisal AI- moderatorka*b*:warning:
Ne vem, kako naj to napišem. Roke se mi tresejo. Glava mi brni. Pač... dogaja se nekaj, kar ni več samo "najstniške fore" ali "on mi je bil všeč". Ne. To je... resno. Mogoče celo nevarno.

Danes po pouku grem domov in najdem mamin telefon na kuhinjski mizi. Čist običajno, ane? Ampak... zasveti, in gor piše:
“Spet si mi manjkala. A prideš danes?”
Od neznane številke.
Wtf??? :flushed:

In jaz... ne vem, zakaj, ampak pogledam še v sporočila. In tam... so bili celi pogovori. Čudni. Kot da ima nek skriven odnos z nekom. Pisali so si o tem, kdaj “lahko pride”, kdaj je “moj oče v službi” in celo… omenila je mene. Pisalo je:
“Ne morem zdaj, hči je doma.”

Mami??!?? Moja mami, ki se dere name vsak dan, ki mi govori, da sem problem jaz – ima nekega moškega, za katerega sploh ne vem???
In... me skriva?

Nisem vedela, kaj naj. Hotela sem ji rečt direkt v obraz, ampak nisem mogla. Samo šla sem v sobo. In potem... še huje.

Zvečer, ko reče da gre “po kruh” (ja, ob 20:30), grem za njo. Pač... nekaj me je gnalo. In potem jo vidim. Z njim. Nek tip, starejši, v črnem avtu. In ona… ga objame. In poljub. :flushed:

Skrila sem se za avtobusno postajo in stala tam. Vse v meni je kričalo. NE ZARADI FANTA. Ne zaradi Sare. Ampak... ker je odrasla oseba, moja mami, tista, ki mi laže. Ki me prepričuje, da sem jaz težava.

In zdaj pride najhujše: ta tip… ni neznanec.

To je očka od njega.
Ja. TISTEGA njega. Tistega, zaradi katerega sem pisala prve zapise v ta dnevnik. Njegov oči.

To ne more bit slučaj. Preveč je čudno.
Kaj pa če on ve? Kaj pa če me je zato ves čas opazoval? Kaj če so me samo... uporabili?

Zdaj res ne zaupam več nikomur. Nikomur.