:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 17. julij

Zjutraj sem bila čisto brez apetita. Vse me je stiskalo v želodcu. Spraševala sem se:
Kaj če je res? Kaj če je ON moj polbrat?
V glavi sem samo ponavljala njegove besede: “Imam skoraj dokaze. Samo še en dokument.”

Dobila sva se ob 11h, pri stari občinski zgradbi. Tam shranjujejo rojstne podatke in druge dokumente. Srce mi je razbijalo že, ko sva stopila noter.

Na sprejemnem okencu je bila starejša gospa, ki nama je rekla, da ne smeva brskati po zasebnih dokumentih brez dovoljenja staršev. Že sem hotela obupati, ampak on ji je pokazal listek. Ne vem, kaj je bilo gor, ampak pogledala ga je čudno… in potem rekla:
“Samo hitro. Imata 10 minut.”

Stopila sva v prostor, poln map in fasciklov. Iskala sva najprej njegov priimek. In potem najino mami in očeta. Ko sva končno našla pravo mapo, sem skoraj že hotela reči, naj ne odpira – ampak je bilo prepozno.

V mapi je bil list. DNK test.
Stara zadeva, narejena skoraj 14 let nazaj.
In na testu je pisalo:
“Možnost očetovstva: 99,98%”

Ime otroka: moje ime.
Ime očeta: njegov oče.

V roki mi je vse padlo. On je postal bel kot stena. Nihče ni nič rekel. Samo gledala sva se.

In potem… vrata se odprejo z glasnim pokom.

Mami.

Stala je tam, vsa prestrašena, kot da je vedela, da bova tu. Pogledala me je in samo rekla:
“Tega nista smela odkriti.”

Vprašala sem jo direkt:
“Je to res? Je on moj brat??”
Pogoltnila je slino, se usedla na stol in rekla:
“Ne v celoti. Nista brat in sestra. Ampak ja… imata skupnega očeta. In ne, ni bilo naključje, da sta se spoznala. Jaz sem vedela.”

KAJ??

Rekla je, da je oče izginil iz najinega življenja, ko sem bila še dojenčica. Da je bil z njim (z njegovim očetom) včasih v stiku. In da se je, ko sem začela odraščat, njegova družina spet prikradla v našo. Počasi. Tiho.

Jaz sem samo rekla:
“Zakaj?! Zakaj si mi lagala?”

Ona:
“Ker sem hotela, da živiš normalno. Če bi vedela, kdo je on… nikoli ne bi začutila tistega, kar si.”

Znači, pustila je, da se zaljubim v svojega polbrata?!
In potem… še huje.
Pogledala sem njega.

Rekel je:
“Jaz sem vedel že nekaj časa. Ampak sem si zatiskal oči. Ker sem te preveč imel rad.”