:warning:*b*Ta del zgodbe in vse nadaljne do sedaj je napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 18. julij

Danes ne vem, kdo sem.

Vse, kar sem mislila, da vem – o sebi, o mami, o njem – se je sesulo. Ne vem več, komu lahko verjamem. Vse je bilo zlagano. Vsa leta, vsi pogovori, vsi občutki... vse.

Včeraj sem zvečer samo tiho prišla domov. Mami me je čakala v kuhinji in hotela spet razlagat. Nisem je mogla več poslušat. Njene solze, njeni izgovori, njeno “hotela sem te zaščitit” me več ne prepričajo. Jaz nisem več otrok.
Vse sem videla, vse vem.

Nisem rekla niti ene besede. Samo odšla sem v sobo, zaklenila vrata in cel večer jokala v blazino.

In potem… ob treh zjutraj sem vstala. V tišini spakirala najnujnejše v nahrbtnik – telefon, polnilec, nekaj denarja, hlače, majico, dnevnik… in odšla.

Hodila sem po mestu, oblečena v črno trenirko, s kapuco na glavi. Nihče me ni opazil. Bila sem nevidna. In to mi je ustrezalo.

Šla sem najprej do starega podhoda pri železniški postaji. Tam je tiho. Tam me nihče ne išče. Usedla sem se na klop in samo gledala v nič. Čas ni obstajal.

In potem mi je zazvonil telefon.

ON.

Pisalo je:
“Prosim, javi se. Mami me je klicala. Rekla je, da si izginila. Si okej??”

Hotela sem ga blokirat. A nisem mogla. Ne njega.

Namesto tega sem mu napisala:
“Ne vem, kdo sem. In nočem več bit del te igre. Ne kliči me.”

Nekaj minut kasneje me pokliče še njegova mama.
Kako je dobila mojo številko, ne vem. Samo rekla je:
“Tvoja mami je v paniki. Prosim te, vrni se domov. Nihče ti ne želi slabo.”

Jaz pa sem rekla samo:
“Če mi res nihče ne želi slabo, zakaj mi je VSE lagala?”

Prekinila sem.

Zdaj sedim tukaj. V starem parku. Sama. V glavi imam milijon misli, pa hkrati nič.
Ne vem, kam naj grem.
Ne vem, če je prav, kar delam.
Samo vem, da ne morem več živet v isti hiši z njo.
Ne zdaj, ko vem resnico.