Ko je bila ura petnajst čez devet so se končno odpravili. Ko so prišli do stranišč pa so naleteli na majhno težavo.
"Dobro, pojdimo da moško stranišče," je rekel oče.
"Ni šans, jaz že ne grem tja," je začela protestirati mama."Vsi bomo šli na žensko stranišče in pika konec."
"No prav, no."
In tako so vsi na vzletišče prišli skozi žensko stranišče.
Ko so stopili skozi vrata, so prišli na orjaško ploščad, na kateri je stalo snežno belo letalo.
"Živijo Sarchy!" je zavpil Samo, ki je ravno zakorakal skozi vrata.
"O, živijo Samo!" ga je pozdravila Sarchy.
Na vzletišču je bilo polno otrok, ki so tekali naokoli in se poslavljali od svojih staršev. Nekateri so se že preoblekli v bele ponče in si na glavo posadili kapo s šiltom.
Prtlajgo so oddali smešnemu gospodu z strupeno zeleno čepico in ta jo je odpeljal na letalo.
Sarchy se je obrnila k mami in očetu.
"Adijo mami in oči," in ju je objela.
"Adijo Lichy in Matthew," se je poslovila še od njiju dveh. "Ah, daj, no, Lichy ne jokaj."
"Saj nam boš pisala, kajne?" je vprašala mama.
"Seveda, takoj, ko ugotovim kako deluje njihova pošta. To vam bom tudi omenila v pismu, da mi boste znali odgovoriti."
Še zadnjič je objela mamo in očeta, potem pa stekla na letalo.
Sedeži na letalu so bili črni kakor oglje. Vedla se je na sedež ob oknu in majhen nahrbtnik, ki ga je vzela sabo, položila na polico nad sedeži. Skozi okno je še enkrat pomahala mami, očetu, Lichy in Matthewu. Letalo je bilo že tik pred vzletom, ko je k njej prikorakala deklica. Imela je rjave lase, ki so bili povezani v dve dolgi kiti, majhen nos, velike sive oči in zobni aparat.
"Živijo," jo je pozdravila Sarchy.
"Živijo, jaz sem Emma Green," je rekla z visokim glasom. "Kdo pa si ti?"
"Sarchy Power."
"Super, ali bi bili prijateljici?"
"Seveda!"
"Super," je spet rekla Emma. "A si navadnež?"
"Prosim?" jo je začudeno pogledala Sarchy.
"Mislim, ali je tudi tvoja družina zmajska?"
"Ne, očitno sem samo jaz. In kaj je navadnež?"
"Navadnež je tisti, ki se je rodil čisto navadnim ljudem. Se pravi tisti, ki ima nezmajske starše."
"Aha. Imaš kašno sestro ali brata?"
"Ja," Emma se je skremžila. "Dve starejši sestri."
"Ali sta tudi onidve zmajski dekleti?"
"Ja, cela naša družina je zmajska."
"Uau."
Sarchy se je zagledala skozi okno. Leteli so nad visokimi gorami.
"Katere predmete pa bomo imeli?" je vprašala.
"Ne vem točno," je odvrnila Emma. "Za nekaj jih vem. Nega zmajev, vrtnarjenje, zmajska prehrana."
"Kulsko!"
Sarchy je bila čisto navdušena.
Zdaj so leteli že nad oblaki, in gledanje skozi okno je postalo dolgočasno. Tudi lačna je postala. Na srečo je ravno takrat k Sarchy in Emmi pristopila letalska hostesa.
"Bi se kaj posladkali?" je vprašala.
"Ooooo, z veseljem!" Emma je takoj skočila na noge.
Ko se je vrnila je imela polne roke sladkarij, nekaj pa jih je stlačila tudi v žepe. Stresla jih je na obe mizici in na stole.
"Kako imaš lahko sploh toliko denarja?" je pobuljila Sarchy.
"Ne vem."
"To so kisli krempeljci," je pokazala na vrečko, v kateri so res bili krempeljci, ki so izgledali kot bi jih kdo posul s sladkorjem. "To so sladkorna zmajska krila," pokazala je na dolg zavoj v katerem so bila tanka zmajska krila. "To so strupene pite... Niso zares strupene," in je pokazala še na zavojčke z pitami. "In to so ploščice presenečenja. Notri, v ploščici je bonbon. Ni nujno da je sladek, lahko je tudi grenek, slan ali kisel, včasih pa je namesto bonbona sploh nekaj drugega. Enkrat, sem naletela na grah in nisem bila ravno najboljše volje," pokazala je še vrečko v kateri so bili majhni kvadri karamelne barve.
" Kaj lahko poskusim najprej?" je navdušeno vprasla Sarchy.
"Kar želiš," se ji je nasmehnila Emma. "Ampak jaz bom začela z pito."
"Potem bom tudi jaz najprej pito."
Vzela je pito, a takoj, ko se je dotaknila, so se jabolka, ki so bila v njej, obarvala na strupeno zeleno.

Hej! To je to za danes. Nisem napisala veliko ampak ja.
Stisni like in napiši komentar.

Lp
Jaz