"Roy...“ Drawban Criwill je premišljeval, kako bi fantu na najboljši način razložil situacijo. Cmokal je z ustmi in držeč se za brado razmišljal.
"Ja? Povej, ata,“ je potrpežljivo dejal fant in pobožal kosmato glavo čuvajskega psa. Hoe je molel jezik iz ust in se crkljal na postelji.
"Stvar je v tem...“ je spet začel dedek. "Saj se spomniš, ko si preživel svoj prvi napad pume?“
Roy se je tega še kako dobro spomnil. Ko je bil prišel na Sveto jaso, je vse njegove sojahance ubila jastreba puma. Ubila bi bila tudi njega, a je na milost bogov pokončala raje konje. Od takrat se je Roy vsak večer zahvaljeval bogovom. "Spomnem se, ata.“
Dedek je pokimal in še enkrat vprašal. "Pa se spomniš, ko te je puma napadla pred nekaj dnevi? Kakšna je bila?“
Fant se je zamislil. Spomnil se je trenutka, ko se mu je pumin rep zdel drugačen, kot od prve. "Imela je drugačno znamenje na repu. In bila je večja, tega se spominjam,“ je povedal in skomignil z rameni. Začel je doumevat, kaj mu dedek želi povedati.
"Misliš, da je več jastrebih pum na svetu?“ je vprašal dedka.
Vedel je, da jih pred prvim napadom niso videli že stoletja.
"Svet je velik, fant,“ je razložil Drawban in položil roko na fantovo ramo. "Že ti si videl dve različni pumi, pa si le otrok. Pomisli, koliko pum so videli kje drugje?“
Roy je spoznal, da ima dedek prav. Svet je res velik in to dovolj, da se še tako redke živali, kot je jastreba puma, skrijejo na njem.
"Sem ti povedal, kaj se je zgodilo vzhodno od Quele?“ je fanta vprašal dedek.
Ob imenu te gore je fant postal žalosten. Na Queli je namreč živel njegov oče Dorz. Točnega kraja, kjer je bil njegov oče ni poznal. Močno si je želel k njemu in srce mu je grela dedkova obljuba, da bo to tudi lahko storil.
"Nisi mi.“
"Pa ti bom zdaj,“ je dejal. "Vzhodno od Quele, tako kot veš, delajo opazovalci. Nekaj ur po tvoj drugem napadu, se je po deželi razneslo čudno odkritje.“
'Kakšno?“ se je začudil Roy.
"Zgodil se je še en napad. Pravijo, da naj bi puma pokončala enega moža, drug pa je bil nedotaknjen. A mrtev.“
*i* Kako je to mogoče? *i* se je vprašal fant. Mogoče ga je zadela kap, ko je zagledal pumo. *i* Ali pa je bilo kaj drugega? *i*
"Vem, kakšne vse reči si zdaj domišljaš, a se zagotovo motiš. Ta pojav definitivno ni naraven. Ljudje sklepajo, da gre za eno vrsto magije.“
*i* Ne, ne. *i* Roy temu ni verjel. Jastreba puma je bila že po svoje dovolj grozna, ne more imeti še magije.
"Saj sem te učil o vrstah magije?“ je fanta vprašal dedek in ga pogledal v oči. In fant je vedel, da ga je. Vsa spoznanja o moči magije so se mu zdela vedno nekaj zabavnega. Nikoli se pa ni zavedal, da je to le slabo.
Roy je pokimal. "Torej misliš, da ima puma posebno moč?“ je pobaral dedka, ta se mu je pa le nasmehnil. "Sam ne mislim veliko. A s tem se ukvarjajo tisti, ki so strokovnjaki na tem področju, to pa jaz nisem.“
Nastopilo je nekaj trenutkov tišine, nato pa je spet spregovoril dedek. "Pa sem ti pravil, da obstaja le slaba magija?“
Tega pa se fant ni spominjal. *i* Slaba magija? Zagotovo mora obstajati tudi kaj dobre. *i*
"Pa res obstaja le slaba?“ se je začudil Roy, takoj po tem, ko je odkimal. "Žal je tako, fant,“ je žalostno odgovoril Drawban. "In kolikor vem, bo tako tudi ostalo.“

Eill je pograbil lopato.
Vsi so žalostno gledali v tla in mrmrali molitve. "...bila sta nam dobra brata in za vedno bosta ostala v naših srcih...“ so mrmrali opazovalci. "...vez z vajino dušo ne bo prekinjena, niti ko umrem...“
Prikorakali so možje, ki so nosili dve krsti. Krsti sta bili iz lesa srčnih dreves, izklesani z rokami opazovalcev, pozlačeni z barvo svetih kamnov. Vzorec na njima je ponazarjal pogum, bratstvo in smrt. Robovi so bili lepo ukrivljeni, zlate barve svetih kamnov. Na vsaki je bilo izklesano ime moža v njej. Prva je imela črke pobarvane s srebrom, druga z bronom.
"...Fouch Hacyr, Marcus Deezel, oba sta nam bila enaka brata. Naredila sta dovolj, za vse smo vama hvaležni...“
Krsti so odnesli da hrib, kjer je imelo že veliko mož svoj grob. V zemlji so bili zagozdeni nagrobniki, na vsakem so bile prelepe besede. Skovane pa z orodjem iz samega poletnega jekla.
"...zbogom,“ so zaključili in sklonili glave. Zemljo so nakopalo v jami, nato pa še nekaj časa klečali v čast dvema bratoma, ki sta bila umorjena od same jastrebe pume.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Žal mi je, da je ta del tako kratek, a morala sem ga zaključiti. Upam, da vas ni preveč razžalostil, ker mene je.
Lepo bodite <3
Daenerys