Tole morte pogledat :
Od Fluffty Cat
Nora zgodba!



Ko sem se preselil v staro, zapuščeno hišo na robu mesta, nisem vedel, da bom spoznal nekaj, kar bo za vedno spremenilo moj svet. Hiša je bila polna prahu in starin, s stenami, ki so šepetale zgodbe preteklih dni, in okni, skozi katera je skozi meglo pronicala svetloba, ki je ustvarjala dolge, čudne sence. Prvi večer sem hodil po hodnikih, poslušal šelestenje starih talnih desk in si predstavljal, da sem sam, dokler nisem zagledal nje. Stala je v kotu sobe, popolnoma mirna, in njene oči so bile tako svetle, da sem za trenutek pozabil dihati. “Končno si prišel,” je šepnila, njen glas pa je bil hkrati blizu in daleč, kot da prihaja iz moje glave.

Nisem razumel, kdo je. Ni me prestrašila, ampak nekaj v njej je bilo hkrati nevarno in neustavljivo privlačno. Njene oči so me držale, njena prisotnost je napolnila prostor in me potegnila v nekaj, česar nisem mogel poimenovati. Nisem se mogel premakniti. Potem je izginila.

Naslednje dni sem jo srečeval povsod – v parku, pred staro šolo, ob reki, kjer je voda tiho tekel mimo, kot da skuša skriti njeno prisotnost. Včasih sem jo videl od daleč, kako stoji ob drevesu, včasih sem jo opazil v oknu zame, vedno pa se je pojavila na robu mojega vidnega polja, nikoli neposredno, nikoli povsem. Ljubil sem jo, čeprav je bilo jasno, da nekaj ni v redu. Njena bližina je bila čudno osvajajoča in hkrati nevarna.

Nekega večera sem našel skrit dnevnik, star več kot sto let, med stenami podstrešja. Notranje strani so bile napisane z roko, ki je bila čudno znana – kot da sem jo sam kdaj držal. Pisalo je o njej: o dekle, ki je hodilo med svetovi, ki jih običajni ljudje niso mogli videti. “Če jo spoznaš, boš izgubil del sebe,” je pisalo, in srce mi je za trenutek zastalo. Toda ljubezen, ki sem jo čutil, je bila močnejša od strahu.

Postajal sem obseden z njo. Vsakič, ko sem jo videl, sem čutil, da me vleče vase. Pogovarjala sva se, čeprav sem vedno imel občutek, da se pogovarjam z nekom, ki ni povsem iz tega sveta. Njene besede so bile kot melodija, ki me je držala pokonci ponoči, njene misli so se prepletale z mojimi, in počasi sem izgubljal občutek za čas.

Potem je prišel trenutek, ko sem spoznal resnico. Senca, ki sem jo videl, ni bila samo senca – bila je del nje, del sveta, ki ga ni smel nihče videti. Vsakič, ko sem se ji približal, je jemala del mene, del moje energije, in srce mi je bilo vedno bolj prazno. Ljubezen, ki sem jo čutil, je bila past, neizprosna sila, ki je želela zajeti vse, kar sem bil.

Bil sem raztrgan med željo, da ostanem z njo, in instinktom, da se umaknem. Njena ljubezen ni bila nežna; bila je intenzivna, skoraj agresivna, polna poguma, strahu in obljub, ki so me hkrati privlačile in uničevale. Na trenutke sem videl, kako se njena oblika spreminja, kako njene oči svetijo bolj močno, kot da požirajo svetlobo okoli mene.

Nekega večera sem jo moral pustiti. Stala je ob starem mostu, njena silhueta se je mešala z nočjo, in rekla je: “Če ostaneš, boš izgubil del sebe, ki ga ne boš mogel vrniti.” Poslušal sem, srce mi je bilo v grlu, roke so mi drhtale, vendar sem moral stopiti korak nazaj. V trenutku, ko sem odstopil, je izginila v noč, kot da je bila le iluzija.

Še danes, ko hodim mimo tega mostu ali gledam skozi okno svoje sobe, vidim njen odsev. Včasih se zdi, da stoji tam, vedno na robu vidnega sveta, čaka na nekoga, ki bo pripravljen plačati ceno ljubezni, ki je hkrati čudovita in uničujoča. Ljubezen, ki sem jo občutil, ni bila le med nama; bila je med svetovi, med življenjem in senco, med resničnostjo in neznanim. In včasih se sprašujem, če bom kdaj spoznal nekoga tako intenzivno, da bo njegovo ali njeno obstojevanje postalo del mene, kot je ona postala del mene – senca, ki je vedno tam, a nikoli ne držiš.