Sovražim šolo. Glupa je in brez veze. Sploh nima smisla! Ne gre mi učenje, pa nič si ne zapomnim. Moji prijatelji pa so kar uspešni. V šolo v bistvu hodim samo zaradi ene punce. Ime ji je Rose in je krasna...

Na začetku pa mi je šla malo na živce, ker je popolna. Vedno je imela dobre ocene, bila je prijazna in vse ji je šlo kot po maslu. Jaz pa ravno nasprotno. Mogoče me je zato še bolj motila.

Potem pa sem se enkrat odločil, da ji po pouku po tiho sledim. Kar tako, malo za hec. Ne vem kaj mi je bilo in še vedno me je sram. Ne morem verejt, da sem sledil punci! Smukal sem se za drvesi, kot, da je to zadnja stvar, ki jo bom v življenju počel. Spomnim se, da je najprej prišla (z mano za njenim hrbtom) do neke hiše, najbrž njanega doma. Šla je noter in jaz sem še kar stal pred njenimi vrati in čakal, da bo prišla ven. Obupal sem in se obrnil se, ko sem zaslišal odpiranje vrat. Skril sem se za nek avto. Prišla je ven, z neko torbo v roki in se hitro odpravila proticcesti. Še kar sem ji sledil in pripeljala me je do velike stavbe, kjer sem jo opazoval skozi okno. Prišli so še drugi in malo bolj sem se potuhnil za grm, ter jo vseeno spremljal. Verjetno sem izpadel res neumno, ampak vseeno sem stal tam in gledal. Rasporedili so se po celem rostoru in plesali. Kmalu mi je postalo jasno, da je to plesna dvorana. Samo strmel sem tja notri. Rose je plesala zelo čarobno, ne vem kako na drugače opišem. Takrat sem videl, kaj ji daje motivacijo in jo zares osrečuje. Ples!

Prvič sem jo videl drugače. Ni bila več samo “popolna punca iz šole”, ampak nekdo, ki ima nekaj, kar jo res osrečuje. In prav takrat mi je postala zares všeč.
Zato hodim v šolo. Zaradi nje in njenega izražanja skozi telo - plesa.