ne morem več
2
pleh
Hoj,
js sem zadnje čase ful otožna, pa tisti anxious feeling me teži že skor leto dni.. Nisem samomorilna, nikoli ne bom, ampak se počutim grozno. Sem perfekcionistka, hodim v 1. letnik gimnazije, in zdaj ko je padlo nekaj 4 sem čisto razjokana. Ves čas overthinkam in se sekiram za stvari na katere nimam vpliva. Včeraj sem prebrala članek o neki mental disorder S.A,.D- sesional affection disorder, ki ful vpliva nate v jesenskih in zimskih mesecih, ampak poanta je da se tako počutim tudi poleti. Kako naj postanem boljše volje, ker res nimam nobenih življenjskih problemov ampak samo moje možgane? Sedaj ko hodim v sednjo imam še manj časa za družino, sebe (max. pol ure na dan) in mislim da mi to primanjuje....Help?
js sem zadnje čase ful otožna, pa tisti anxious feeling me teži že skor leto dni.. Nisem samomorilna, nikoli ne bom, ampak se počutim grozno. Sem perfekcionistka, hodim v 1. letnik gimnazije, in zdaj ko je padlo nekaj 4 sem čisto razjokana. Ves čas overthinkam in se sekiram za stvari na katere nimam vpliva. Včeraj sem prebrala članek o neki mental disorder S.A,.D- sesional affection disorder, ki ful vpliva nate v jesenskih in zimskih mesecih, ampak poanta je da se tako počutim tudi poleti. Kako naj postanem boljše volje, ker res nimam nobenih življenjskih problemov ampak samo moje možgane? Sedaj ko hodim v sednjo imam še manj časa za družino, sebe (max. pol ure na dan) in mislim da mi to primanjuje....Help?
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo!
Žal mi je, da si v stiski. Obdobje odraščanja je res zahtevno in velike spremembe (npr. prehod v srednjo šolo) lahko še poslabšajo občutke tesnobe in obupanosti. Svetovala bi ti, da si ne poskusiš sama diagnosticirati kakšne motnje na podlagi podatkov iz interneta, saj ti pogosto niso točni. Če misliš, da potrebuješ strokovno podporo, se vedno lahko obrneš na svetovalno službo v šoli, na različne organizacije za pomoč mladim, celo na osebnega zdravnika. Obstajajo pa tudi načini, kako si lahko pomagaš sama. Dobro je npr., da pomisliš, komu iz svojega življenja bi lahko zaupala in se z njim pogovorila. Na naše počutje v veliki meri vplivajo tudi prehrana (zdrava, uravnotežena in količinsko zadostna), spanje (hoja v posteljo dovolj zgodaj, zbujanje vedno ob enaki uri), ter šport. Vem, da je v dnevu težko najti čas za hobije in skrb zase, a pogosto je to prva stvar, ki jo lahko storimo in ima zelo velik učinek.
Srečno!
spominčica:blush:
Žal mi je, da si v stiski. Obdobje odraščanja je res zahtevno in velike spremembe (npr. prehod v srednjo šolo) lahko še poslabšajo občutke tesnobe in obupanosti. Svetovala bi ti, da si ne poskusiš sama diagnosticirati kakšne motnje na podlagi podatkov iz interneta, saj ti pogosto niso točni. Če misliš, da potrebuješ strokovno podporo, se vedno lahko obrneš na svetovalno službo v šoli, na različne organizacije za pomoč mladim, celo na osebnega zdravnika. Obstajajo pa tudi načini, kako si lahko pomagaš sama. Dobro je npr., da pomisliš, komu iz svojega življenja bi lahko zaupala in se z njim pogovorila. Na naše počutje v veliki meri vplivajo tudi prehrana (zdrava, uravnotežena in količinsko zadostna), spanje (hoja v posteljo dovolj zgodaj, zbujanje vedno ob enaki uri), ter šport. Vem, da je v dnevu težko najti čas za hobije in skrb zase, a pogosto je to prva stvar, ki jo lahko storimo in ima zelo velik učinek.
Srečno!
spominčica:blush:
1
pleh
Hvala za vzpodbudo<3
Mimi
Živjo,
Jaz sicer hodim v osnovno šolo ampak imam podoben problem in vem da je težko tudi meni je. Poskusi s ne čemer kar rada delaš in te veseli. Mene na primer veseli tek v naravi zato hodim teči v naravi.
Jaz sicer hodim v osnovno šolo ampak imam podoben problem in vem da je težko tudi meni je. Poskusi s ne čemer kar rada delaš in te veseli. Mene na primer veseli tek v naravi zato hodim teči v naravi.
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
